Pr Čopči je bila gostilna 100 let in več. Že Čópčova hiša iz leta 1887 je bila zgrajena s tem namenom: njena umestitev v težišče vasi in ob farno cerkev, kakor tudi razporeditev njenih prostorov pričajo o tem. Ohranjeni spomini kažejo, da je pravi razcvet doživljala v desetletju pred 1. svetovno vojno. Ena od takratnih služkinj se je spominjala: »V soboto smo zaklali prasca, v ponedeljek so ostali od njega le še parklji.« In: »Vsak teden smo v krušni peči 3-krat spekli po 13 hlebcev; tudi za prodajo po vasi.« Iz tistih časov je bila pri hiši tudi muzika, glasbeni stroj, ki je kasneje služil kot istoimenska omara, citre in drugi instrumenti pa so se valjale na podstrešju. – Pod Italijo je gostilna postala osteria. Vendar ji je šlo dobro, njen tretji gospodar, moj oče, je načrtoval in deloma že uresničil razširitev dejavnosti s prenočišči za letoviščarje, Fiumane/Rečane, ki so poleti tiste čase v velikem številu prihajali na pivški hlad in zrak. Še nedograjeno poslopje so spomladi 1941 zasedli karabinjerji, pripravljeni na pohod v prvo Jugoslavijo. – Povojne oblasti niso dovolile privatne dejavnosti, gostilna je bila za nekaj let zaprta. V 50-ih letih sta jo spet odprla moj brat Stane Fatur in žena Zora. – Čópeč je figura, so govorili, poznali so ga daleč naokoli. Nevelik, vendar obilen je udejanjal staro predstavo o pravem krčmarju, a bil je neverjetno gibčen in okreten. In radoveden in z gosti dovtipen in duhovit. V vsaki družbi je bil sprejet in kmalu je imel povsod tudi glavno besedo. Njegove anekdote so prehajale v izročilo. Ena takih, ki se je spominja njegova hči Anica, je tale: »Zelo ga je jezilo, če je gost naročil vodo in vedno je vprašal, ali želi kapenco ali izvirno. Gost je bil navadno užaljen in je kar odšel.« Bil je tudi navdušen lovec, in predsednik Lovske družine Tabor Zagorje. A dočakal je komaj dobrih 60 let. Zadnji Čópeč in njegova zadnja fotografija. Dva meseca pred smrtjo. V grob so ga s presunljivimi zvoki pospremili lovski rogovi. (sf)
Čopeč, zadnji pravi oštir v Zagorju
Slika
