Jožef Marija Kržišnik, 1865 – 1926 je bil izjemno priljubljen duhovnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Doma je bil v Sv. Lenartu nad Škofjo Loko. Bistrega dečka so dali starši študirati v Ljubljano. Tu se je spoznal z Janezom Evangelistom in se navzel njegovih idej. S posebno zavzetostjo je študiral slovanske jezike in obvladal rusko, češko, hrvatsko, francosko… Fran Levstik je bil navdušen nad njim in pričakova je, da bo mladi Kržišnik nadaljeval njegovo delo na področju slovanskega jezikoslovja. Študije je nadaljeval na Dunaju. Kljub mnogim možnostim se je na materino željo odločil za duhovniški poklic. Leta 1891 je prejel mašniško posvečenje. Sprva je duhovniški poklic opravljal v Dobrni. Močno ga je bolelo, da so ljudje sprejemali nemški jezik in se niso prav nič upirali očitnemu potujčevanju. Zato jih je nekoč presenetil s pridigo v francoskem jeziku. Nadrejeni so opazili njegovo očitno proti nemško gesto, mu močno zamerili in ga zatožili notranjemu ministru. Sledile so mnoge težave in šikaniranje kar ga je prisililo, da je zapustil Štajersko deželo. Leta 1899 je bil imenovan za župnika in dekana v Trnovem. Na tej dolžnosti je ostal polnih 25 let, vse do svoje smrti januarja 1926. Jožef Marija Kržišnik se je na Bistriškem in Pivškem z izredno zavzetostjo vključil v narodno delo. Sledil je Krekovim načelom. Tudi tu vzpodbujal ustanavljanje in delovanje prosvetnih društev, posojilnic in zadružnih domov. Kot dekan je v to dejavnost vključil tudi duhovnike. Opravil je pionirsko delo pri širitvi Kmečke zveze. Videl je, da se dekleta, ki iščejo delo na Reki in Trstu pogosto izgubijo v tujem svetu, zato se je posvetil širitvi in utrditvi Marijine družbe. V Trstu je ustanovil Dom sv. Marte, ki je nudil streho slovenskim dekletom, ki so v tem mestu iskala delo in stanovanje. Marijino družbo je razširil tudi na moško mladino. Bil je cenjen tudi v cerkvenih krogih in bil član osrednjega odbora Marijine družbe na Slovenskem.
Posvečal se je delovanju cerkve med kmečkim prebivalstvom. Bil je spovednik nad 8.000 vernikom, da celo globoko v Slovenski Istri pa tudi v samostanu č. šolskih sester v Trnovem.
Deloval je na mnogih področjih javnega življenja na Bistriškem. Bil je ravnatelj trnovske osnovne šole, Gospodarskega društva in Posojilnice z nad 2000 člani idr.
Zadnja leta ga je prizadela bolezen, še bolj pa prijava, ki je pretila, da ga oblasti preženejo tudi iz Notranjske. Bil je načelen mož in svojih prepričanj ni spreminjal. Ob njegovi smrtni postelji je molila tudi njegova mati zaslužna za njegovo duhovniško odločitev. Kržišnikov pogreb je bila hkrati tudi priložnost, da so se farani še zadnjič poslovili od svojega duhovnega vodje. Bil je to doslej največji pogreb, ki ga je doživela bistriška dolina. Trnovki fotograf Kazimir Kranjec je kar pred svojo hišo posnel številne fotografije Križnikovega pogreba, ki jih hrani marsikatera družina na Bistriškem.
Tudi naključni obiskovalec trnovske cerkve sv. Petra na hribu nad Trnovim gotovo ne bo spregledal njegovega nagrobnika v obliki malega obeliska ob cerkvi. Tu zvemo, da v istem grobu leži tudi dekanov oče Martin, ki je umrl pri sinu Jožefu v le nekaj prej.
vč 425/