V osemdesetih in še v devetdesetih letih smo jo za prvomajske praznike s svojci večkrat mahnili čez mejo, na prvomajski izlet. Kdaj na vzhod, npr. v Prago, kdaj na zahod, npr. v Amsterdam, ki je vabil tudi s svojo svetovno razstavo cvetja. Že ob pogledih s pristajajočega letala smo se čudili posebnostim nizozemskih nižav. In mlinom na veter, ki so nas spomnili na don Kihotovo otepanje z njihovimi loputami. Se ve, da potem ni šlo brez fotografiranja z njimi. – Jaz pa sem se želel slikati tudi s kipom 15-letne deklice Ane Frank. Pred hišo, v kateri se je njena židovska družina dve leti uspešno skrivala pred gestapom. Dekletce, polno mladega življenja, ujeto v podstrešno kletko, se je deloma reševalo s pisanjem dnevnika, z nenavadno odkritosrčnim popisovanje vsega, kar se je dogajalo med prestrašenimi, skrajno nečloveško utesnjenimi ljudmi. Dokler jih niso le malo pred koncem vojne odkrili. In Ana je s svojimi končala v nemškem koncentracijskem taborišču. Preživel je le oče. In po vojni izdal pretresljivo pričevanjsko knjigo Dnevnik Ane Frank, ki je v številni prevodih hitro obšla cel svet. (sf)
Fotografiranje z Ano Frank
Slika
