Fotografija je nastala leta 1938 ob gradnji ceste na relaciji Krkovo – Fara.
Fotografijo hrani Ivanka Lisac.
O gradnji ceste, ki poteka skozi občino Kostel je v preteklosti malo znanega. Prvi zapisi se pojavijo v obdobju poznega srednjega veka. Domnevajo, da je iz kočevskega ozemlja prek Turkove Drage h Kolpi vodila rimska cesta in se čez Delniška vrata povezala s cesto ob Jadranski obali.
V 14. in 15. stoletju se s povečanjem trgovine poveča potreba po povezavi z morjem in tako se je začelo razvijati tudi prevozništvo. Poti so bile slabe in velike težave je predstavljalo vzdrževanje takratnih cest. Graščaki so od svojih podložnikov zahtevali razne tlake in dajatve za vzdrževanje cest. V začetku 18. stoletja pa cesta iz Ljubljane prek Kočevja, Kostela, Broda na Kolpi do Delnic in naprej proti morju dobi večji pomen. Cesto iz Kočevja povežejo s karolinsko cesto, ki dobi ime po Karlu VI. (1711-1740) in poteka iz Karlovca prek Delnic proti Bakru in na Reko. Cesta je bila takrat na večini odsekov speljana drugje, kot poteka današnja cesta, imela je več ovinkov, vzponi in padci pa so bili bolj strmi.
V času Ilirskih provinc (1810) je bila cesta iz Kočevja skozi Kostel izboljšana in se je povezala u Luziano, ki je potekala iz Karlovca prek Delnic do Reke in je dobila ime po Napoleonovi ženi Luziani.
Med letoma 1862 in 1887 je trasa ceste skozi Kostel doživela precej sprememb, obšla je nekatere vasi ob stari cesti, omilili so nekatere najbolj strme klance in jo razširili na približno 4 m.
Naslednjo rekonstrukcijo je cesta doživela šele po prvi svetovni vojni. Načrt je banovinski gradbeni odsek odobril leta 1934, z deli pa so začeli šele 1938. Najprej so uredili del klanca od Fare do Krkovega, ko so novi del ceste speljali pod Tišenpoljem mimo slapa Nežice, kjer so malo više izkopali predor nad cerkvijo sv. Štefana. Drugi del rekonstrukcije je bil izveden še od Banja Loke do Brige. Nadaljevanje del pa je potem preprečila druga svetovna vojna (odsek Avbelj – Briga).
Tedaj je bilo na teh odsekih pri raznih delih zaposlenih precej Kostelcev. Mnogi so si gmotno dobro opomogli. Na dan so zaslužili za 7 kg moke. Mesečni zaslužek pa je znašal za dva orožniška.
Zadnje bolj temeljite obnove so se lotili šele po drugi svetovni vojni. Rekonstrukcija je najprej napredovala zelo počasi. Leta 1973 prevzame dela gradbena enota takratne Jugoslovanske armade. Omilili so Colnarski klanec, odstranili predor pri Nežici, na mnogih odsekih pa so se izognili večjim ovinkom in drugim oviram. Slavnostna otvoritev in predaja v uporabo je bila 27. 11. 1975.
Vir: Peter Svetik: Drêgda: Kostel nekdaj in danes, Kostel: Turistično športno društvo, 2002
