Junij je bil mesec, ko se je nekdaj pričela košnja. Pele so kose, širil se je zvok brušenja kos in klepanja kos na domačih dvoriščih pa tudi na travnikih. Čas, ki je odšel in ostaja v spominih, zapisih in fotografijah.
Ob prvem svitu se je oče s sosedi iz vasi odpravil kosit. Dan prej je vedno sklepal koso. Zjutraj si je zataknil „vodir” za pas in malo vode je bilo v njem ter brusni kamen. Za popotnico so srknili „štamperl kačje sline” so rekli, potem pa koso na rame. Čez čas pa se je slišalo petje brusnih kamnov s travnika. Mama je doma vedno pripravljala žgance in gobovo župo za zajtrk. Sušenje in spravilo krme je bil nekoč prijeten obred.
Na fotografiji so kosci s takratnim šmarskim dekanom Jakobom Rihterjem.
Od leve proti desni: Zepa Matjaž, Ivan Vahen, Štefan Lorger, Frac Ror, Ivek Zupanc, Matija Gorjup, Novak Franč, Božiček Miha, Stanko Čakš, g.dekan Jakob Rihtar, Gregor Nunčič, Anton Golčman, Miha Bač, Rok Metličar, Zepa Novak in Franc Krušič.
Prispeval: Jožef Čakš
