Janez Rajgelj je bil rojen 1884 leta očetu Johannu in materi Katarini roj. Žan. Poleg zemlje, ki jo je obdeloval, je starejšim krajanom ostal v spominu kot strasten lovec, lovski čuvaj in ljubitelj narave. Pokojni oče (Jože) je pripovedoval, da so oča Janez ničkolikokrat prišli iz gmajne z zamrznjenimi brki, ki so bile njegov razpoznavni znak. Z njih so mu nemalokrat visele ledene svečke. Srnam v gozdu ni smelo manjkati hrane, pa čeravno je bilo pol metra ali več snega. S kobilo Fukso sta šla ob visokem snegu v gozd delat gazi, v košu pa je nesel seno. Tudi v poletni vročini ni pozabil na divjad. Še dandanes je v gozdu napajalnik, v katerem, za časa njegovega življenja ni smela manjkati voda. Janezova posebna strast je bil lov na lisice. Zarana je hodil skozi hrastov gozd, »čez prod« (danes je tam Komunala) po poti »na pečine» (Špik), kjer so v mogočnih deblih gnezdile dandanašnji že močno ogrožene sove uharice in kozače, in potrpežljivo čakal zvitorepke. Pravijo, da je sušil lisičje kože tako in v takem številu, kot so ženske sušile perilo. In lisičje krzno je bilo nekoč pač cenjeno blago. Da je bil Janez strasten lovec izkazuje tudi spodnja fotografija, kjer je uplenitelj s snetim klobukom in rahlim priklonom počastil padlega gamsa, ki ga je uplenil 21. novembra daljnega leta 1939 prav na Špiku. Tudi za tiste čase je ta uplenitev bila izredno redek primer, dokazuje pa, kako je bil ta del dežele še redko naseljen in prvobiten.
Lov
Slika
