Fotografija žene, ki jo materinstvo popolnoma osrečuje, in otroka, ki je v materinem naročju do popolnosti zadovoljen. Mama Anika Vodišek se je v družino Frecetovih s Konca rodila kot tretja od osmih otrok natanko pred devetdesetimi leti – 4. junija 1930.
Z možem Ivanom sta si ustvarila družino v Lahomnem in tam preživela skoraj 60 skupnih let. Vsaka nova generacija je njeno življenje obogatila z dodatno srečo. V zadnjih letih bolezni so jo najbolj razveseljevali skupni trenutki z družino in prijatelji, žal pa se je pred tremi leti od nas poslovila. Da se je bodo spominjali tudi najmlajši člani družine, štiri pravnukinje in dva pravnuka, so poleg naših pripovedi zaslužne tudi fotografije; stare, na katerih jo težje prepoznajo, in nove, na katerih se najdejo skupaj z njo.
Lahomno je bilo v času njunega skupnega začetka malo naselje, ki je takrat štelo le dve hiši – našo in Krašovčevo. V njej je živela moja ‘tretja stara mama’ – teta Zefka, mama novinarja Radia Celje in Novega tednika Jureta Krašovca, ki jo je redno obiskoval. Tako bo bolj jasno, zakaj je avtor pričujoče fotografije ravno on.
Posnetek je nastal v času, ko še ni bilo niti običajno niti omogočeno, da bi fotografirali vsak življenjski trenutek, kot se to dogaja sedaj. Ko še ni bilo digitalnih aparatov in telefonov, kjer lahko nastale posnetke tudi takoj zbrišeš, je vsak fotograf dobro premislil, kaj želi ujeti na fotografiji in kako. Tudi zaradi tega so stare fotografije toliko bolj dragocene.
Najina prva skupna fotografija z mamo je meni ena ljubših. Tako naju je sredi leta 1959 v nepozabnem trenutku ujel ‘stric Jurček’, kot smo mu rekli pri nas. Še nekaj njegovih fotografij hranimo v družinskem arhivu, avtor najštevilnejših v našem črno-belem arhivu pa je mamin brat Tine, ki je za poseben odnos do starih fotografij navdušil tudi mene.
Prispevala: Slavica Hrastnik
Foto: Jure Krašovec
