Kot, da je bilo včeraj! Pa je od tedaj preteklo kar polnih šestdeset let.
Maturanti, mislim, da večine srednjih šol so nekoč ob zaključku šolanja imeli v programu še daljšo ekskurzijo po Jugoslaviji. Čeprav je šolanje na Učiteljišču trajalo pet let, smo dijaki ljubljanskega učiteljišča krenili na ekskurzijo že leto prej! Bilo je v juniju 1956.
Na ta težko pričakovani dogodek smo se temeljito pripravljali. Obiskali smo številna podjetja. Zbirali smo sredstva za plačilo stroškov poti in prehrano. Pa še država je nekaj primaknila.
Bilo je nepozabno. Čeprav smo praviloma prenočevali kar v praznih učilnicah krajevnih šol na podu in mleli podarjene salame ali paštete. Naša spremljevalca, razrednika prof. Jakob Bazelj in prof. Janez Tomšič sta z nami delila vse težave in veselje. V Bosni smo se srečali s sošolkami iz paralelke, ki jih je vodil zgodovinar prof. Franjo Veselko.
Obiskali smo Beograd, Čaćak, Sarajevo, Iliđo z »vrelom« reke Bosne, Mostar… se vozili z malim vlakom Ćirom vse do Titograda in Bara. Obiskali smo še Boko Kotorsko, nepozabni Dubrovnik in Split. Od koder nas je do Reke pripeljala ladja Partizanka.
Na sliki: Naš razred 4. a v Mostarju z enkratno kuliso Neretve in znanega Starega mosta čez njo.
Na skrajni levi s kapo naš zadnji razrednik prof. Janez Tomšič, ob njem vodič po Mostarju. Fotografijo je posnel naš predhodni razrednik akad. kipar prof. Jakob Bazelj.
Sledilo je še zadnje leto šolanja, velika matura in zaposlitev po raznih šolah po Sloveniji in kot bi trenil… še upokojitev.
Šestletno šolanje nas je trdno povezalo, še danes smo izreden razred in se srečujemo vsaj enkrat na leto vseh teh šestdeset let.
233/vč
