Oče se je za peka izučil pri znani celjski pekarni Mlakar v Vrunčevi ulici in nato bil večino delovne dobe zaposlen v žalski pekarni. Njegov delovni dan se je pričel ob 4. uri zjutraj in se je vračal domov okoli poldneva. V času obiranja hmelja pa se je njegov delavnik podaljšal tudi v pozno popoldne. Bil je zelo ponosen na svoj poklic. Z velikim spoštovanjem je pripovedoval o Mlakarjevih, kjer je v času vajeniške dobe tudi stanoval. »Pri njih je bil,« se je rad spominjal, »red in čistoča, kot mora biti v urejeni pekarni, iz katere je vedno prijetno dišalo daleč po ulici po sveže pečenem kruhu in drugih pekovskih dobrotah.«
Kot se spodobi, če je pek pri hiši, v našem domu ni nikoli manjkalo kruha in drugih pekovskih dobrot kot npr. makovih žemljic, ki sva jih s sestro nosila v šolo za malico. Vedno je bila v šolski torbi kakšna več, da sva jih lahko podarja tudi svojim sošolcem.
Prispeval: Franc Burjan, ml