Okrog leta 1943 je neznan fotograf posnel tri sorodnike, ki so na njivi pred domačo hišo okopavali krompir. Ženska je mati že odraslega moškega in teta, sicer pa tudi »nadomestna« mati mlajšega fanta na desni.
Starejši sin (ob materi) je prišel iz Gradca, kjer je imel trgovino s kolesi, mlajši, približno dvanajstleten, pa je takrat živel s tetino družino v hiši, ki je tik ob njivi, a je na posnetku ni videti.
Delo bi bilo povsem vsakdanje, če ne bi bil čas poseben – bila je vojna, nekaj metrov stran je potekala meja med NDH in Nemškim rajhom, večina slovenskih družin je bila izseljena v Nemčijo, na sosednjih kmetijah pa so živeli s Kočevskega priseljeni Nemci. Reka Sotla v neposredni bližini njive, ki jo obdelujejo, je bila kot meja obdana z bodečo žico in minskim poljem. Pred kratkim jo je prečkala neka partizanska enota in pri tem za prehod čez oviro položila neko deblo. V trenutku nastanka posnetka so nemške enote, ki jih na fotografiji tudi ni videti, odstranjevale to deblo. Ker so vsi vedeli, da je tam minsko polje, so pričakovali pok. Ta se je tudi zgodil.
Sotlo so pred vojno domačini pogosto prehajali, ko so šli „na Hrvačko” v trgovino ali k maši. Po koncu vojne je bila tu prosto prehodna meja med dvema jugoslovanskima republikama, po razpadu Jugoslavije pa je po reki stekla državna meja med Slovenijo in Hrvaško. V zadnjih letih je tu spet žičnata ograja. Brez minskega polja.
