Ob izviru rečice Bistrice.
Pred sto in več leti je bilo na tem mestu mnogo bolj idilično. Bistrica je že ob izviru kazala svojo mogočnost in bogastvo vode. Tudi njen tok je bil poln nagajivosti. Sedaj se je pojavila na površini in se znova skrivala pod mostovi, pod žagami in stanovanjskimi hišami, v koritih, ki so jo usmerjala na jezove in na lopatice številnih vodnih koles. Premnogi so se »trudili«, da so skazili rečno korito, popravil pa ga ni nihče.
Na sliki: Perica Stana Božičeva pri rednem pranju v Bistrici na »svoji škrli«.
Slikovite in številne škrle na katerih so gospodinje prale in izpirale perilo so se izgubile in izrile perice z obrežja Bistrice. Podobnim prizorom smo lahko sledili od izvira pa do »placa«, sredi mesta. Velik poseg v idilo tega prostora je bila ureditev vodovodnega zajetja in ribogojnice v Gornjem kraju in njena kasnejša širitev. Od nekdanjega parkovno urejenega izvira rečice Bistrice, ki je dala kraju ime, ni ostalo dosti. Ostala je le dragocena živahna in »bistra voda« o kateri še poje znana bistriška himna. »Tječe, tječe Bistra voda …«
Ko je zaradi suše zmanjkovalo vode na Pivškem, so ljudje z vozovi pripeljali perilo na breg koristne rečice in iz njega izpirali lug, v katerem so prekuhavali perilo. Sam se spomnim kolone pivških vprežnih voz naloženih s perilom v čebrih, ki je čakalo perice na zaključno pralno dejanje. Spomnim se tudi premraženih rok peric, ki so si jih grele s svojo toplo sapo.
Pa še drobec iz vojnega časa. Zadnje majske dni pred osvoboditvijo smo se pod mostiči na sliki skrivali prestrašeni domačini, saj so s fronte prihajale zastrašujoče vesti kaj vse počnejo umikajoče vojske. Vse smo preživeli in voda Bistrica še vedno teče in ostaja tihi in nepogrešljivi zaveznik ljudi pod Bistriškim gradom. vč/282
