Prihaja čas vročih dni in žito bo zrelo za žetev. Ob pogledu na fotografijo se spomin obudi na dni, ko smo to počeli drugače, kot to počno danes, saj je bilo več družabnosti in medsebojne pomoči. To je bil praznik na kmetiji, za malico je bil obvezen bel kruh, nekaj prekajenega, fižolova ali paradižnikova solata, potica in najboljša pijača kmetije, za otroke pa domač bezgov sok ali voda. Malicalo se je kar na njivi, v polkrog smo razporedili požete snope, da nismo sedeli kar na zemlji v sredino se je pogrnil prt in nanj naložile vse dobrote za malico. Pri žetvi je sodelovala cela družina in naprošeni sosedje za pomoč. Otroci smo pobirali klasje, ki je ostalo za žanjicami, ki so žele z srpi, možje so vezali snope in jih zlagali v red ,da smo potem naložili na voz in odpeljali domov ali kopice kjer se je še malo sušila slama. Zlaganje kopic je bilo posebej zahtevno delo saj so morale biti tako zložene, da klasja ni morebitna toča že kar na njivi omlatila. Snopi zloženi v late na kozolcu ali pa marofu so se sušili in čakali na mlačev. Kadar se je rabila slama za streho, potem je bila mlačev ročna s cepci, da se ni poškodovala slama, drugače pa strojno z mlatilnico. Žito smo seveda potem očistili plev s posebnim strojem na ročni pogon in čisto žito potem spravili v kaščo v posebne pregrade (ahkarje), žito smo tudi prebirali v deževnih dneh za seme za naslednjo žetev. Morala so biti lepa in ne poškodovana brez plevela, le makova semena so lahko ostala med žitom. To opravilo je bilo predvsem za stare mame in starejše ženske.
Na fotografiji od leve: Marija Verdel, Majda Vrečer, Lidija Vrečer, Branko Verdel, Alojzija Šibanc, Jože Verdel, Anton Šibanc II. in Anton Šibanc III.
Fotografijo je posneta s KODAK kamero v juliju 1966.
Prispeval: Bojan Vrečer (VREBO)
