Bistričani so dolga leta ohranjali navado, da so se vsako leto sredi avgusta, na dan Marijinega vnebovzetja, podali na Snežnik, na svojo goro. Po letu 1914, ko so odprli svojo prvo planinsko kočo »Vilharjevo kočo v Črnem dolu«, pa so se redno ustavljali tudi v Črnem dolu. Posebno jih je skrbelo za kočo po prvi vojni, ker je kočo zasedla najprej avstrijska vojska z ruskimi ujetniki nato pa so nove italijanske oblasti vse bolj kazale želje, da planinsko kočo zaplenijo, jo predajo italijanskemu planinskemu društvu ter hkrati prepovedo slovensko planinsko društvo. Zato so tedaj obiski črnodolske koče in »ruskega groba ob koči« imeli močan narodno obrambni značaj.
Na sliki: prizor iz Črnega dola ob obisku dveh domačih planinskih družin: družine Domladis, Vencinovi in Žnideršič, Košomatovi, 21. avgusta 1923. Fotografijo je ohranila ga Alenka Žnideršič, najmlajša hčerka Antona Žnideršiča, na sliki v beli obleki ob dečku na levi. Kljub visoki starosti, skoraj sto let, je še prepoznala ljudi na sliki in zapisala vsa njihova imena. Obe družini sta bili močno vpeti v življenje Ilirske Bistrice. (325/vč)
