Bilo je koncem marca 1979. leta. Bili smo tretji letnik pedagoške gimnazije v Celju (današnja Gimnazija Celje – Center). Sošolec Adi je bil že ves teden na Rogli. Že takrat je imel naziv smučarskega vaditelja in je poučeval tehniko alpskega smučanja na tečaju za dijakinje smeri predšolska vzgoja. Za konec tečaja, pa so naši profesorji telesne vzgoje načrtovali zimski športni dan za vse nas ostale dijake. Naju z Borisom je na Roglo vleklo že dan prej, saj so bile poleg Adija tam še bodoče vzgojiteljice. Takoj po pouku se dobro obložena, pa ne samo z novo smučarsko opremo, odpraviva z avtobusom v Zreče in zamudiva vse vožnje (Kaj vse, saj je takrat bila le ena, in to zgodaj popoldan!) na Roglo. Tako je preostalo le še pešačenje. Za trenutek nama je posijalo sonce, saj so se naju usmilili gozdarji z razklopotanim blatnim gozdarskim kombijem in naju del poti peljali. Kljub temu pa je ostal še precejšen delež poti, ki sva ga morala opraviti v trdi temi po neznani poti. Tik pod vrhom nama je prišel nasproti zaskrbljen sošolec Adi, se naju zelo razveselil in nama sporočil zelo žalostno vest, da so bodoče vzgojiteljice končale smučarski tečaj in morale domov.
Razočarana sva se namestila v Adijevo leseno kočo pod zasneženo smreko. Seveda pa se je razočaranje kaj hitro razblinilo, saj so nas natakarica in kuharica v koči, ki je bila takrat edini gostinski objekt na Rogli, dobro postregle, Boris pa je neumorno z dinarskimi kovanci polnil glasen džuboks. Kot bi trenil je minila noč in že je bil tukaj nov dan in ostale dijakinje (Dijakov skoraj ni vredno omenjati, saj nas je dečkov na naši šoli bilo le za vzorec!).
In tako se je pričel prvi smučarski dan v mojem življenju na pravem smučišču z vlečnico v tretjem letniku gimnazije, ko sem dopolnil sedemnajst let. Sem pa imel „ganz” novo smučarsko opremo za katero sem garal dva počitniška meseca kot figurant pri geometru Vinku. Modre elanove smuči CR 805, alpinine pancerje, korsove elastične hlače in prestižno montovo puhovko iz Kozjega. Pa še po nečem dobro pomnim ta dan. Bolečine v trtici so me spremljale še dober mesec ali dva, saj sem se preveč postavljal pred nekoliko mlajšo Slatinčanko.
Na fotografiji z leve prosti desni stojijo: Boris Emeršič (danes učitelj alpskega smučanja II. stopnje, doma iz Šmarja pri Jelšah), Adi Govek (danes učitelj alpskega smučanja III. stopnje, doma iz Šmartnega ob Dreti) in Darko Pepevnik (danes učitelj alpskega smučanja II. stopnje, doma iz Pristave pri Mestinju).
