Foto razglednica, ki jo hrani Knjižnica Makse Samse, izdaja veliko podatkov. Vida Mršnik jo je 29. marca 1935 poslala Amaliji Kodrič v Brezje in med drugim pripisala: »Na razglednici boš prav dobro videla našo trgovino, sedaj smo Mersini.« S tem je Vida mislila na svoj priimek Mršnik, ki so ga poitalijančili v Mersini.
Hiša levo, med Bistričani najbolj poznana kot Baladur. Ime izhaja po imenu lokala Bistro Baladur, ki je bil odprt po osamosvojitvi. Kvalitetno pohištvo za bistro so izdelali v nekem priznanem ljubljanskem mizarskem podjetju, vanj pa so vrsto let zahajali predvsem bolj meščanski Bistričani, ki so kofetkali, pili viski in kadili priznane ameriške rdeče ali zlate cigarete. Poznan je bil tudi po igralnih avtomatih, prvih v Bistrici, na katerih so ‘mulci’ zapravljali svoj čas in denar. Hiša je bila v takšni podobi zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Lastnik stavbe je družina Štemberger. Vrsto let je tu delovala tudi menjalnica in borzoposredniška družba.
Iz fotografije je razvidno, da je bila v času posnetka tam slaščičarna Caffe bar ‘Sport’, domačini so jo klicali kar Tinca bar. Desno je Mršnikova hiša. V pritličju so prodajali sadje in zelenjavo. Veliko imen trgovcev in drugih javnih lokalov so poitalijančili. Do nastanka te fotografije, je Bistrica na zunaj že delovala kot Italijansko mesto. Tako se je trgovina že imenovala Roberto Mersini, Commestibili e generi misti- frutta e verdura, v prevodu Robert Mršnik, Trgovina z mešanim blagom, sadje in zelenjava.
Na sredini razglednice se postavlja karabinjer (orožnik) v svečani uniformi. Pred trgovino domačina, verjetno lastnika trgovine, veselo kramlja z italijanskim oficirjem, mimo njih pa proti Bistriškim kasarnam mahata dva vojaka. Bog ti ga vedi, če je ohranjena kakšna njuna razglednica, ki sta jo pisala domov svojcem in puncam.
Razglednica nam izdaja tudi nekaj drugih detajlov. Na Štembergerjevi hiši, na vrhu dimnika sta vidna dva ”petelina”, sistem ki je vrtel izpuh glede na smer pihanja vetra, da dim ni ‘zabijalo’ nazaj v hišo. Na kmečkih hišah so kaj radi na vrh pritrdili še oris petelina ali kakšnen drugi motiv. Tudi balkon je po stari modi poln lončnic.
Pred slaščičarno prodaja sladoled ‘konkurenca na kolesih’ Lahko da gre za Joža Gartnerja, Bistričana, ki je sladoled prodajal še po drugi svetovni vojni. Oblečenega v belo delovno obleko s podkolenkami obdaja mularija, v tipičnih hlačah z naramnicami.
Na Mršnikovi hiši je med dvema oknoma vidna luč prve Bistriške javne razsvetljave, zgrajene v času Italije. Marsikatera takšna luč je še vedno pritrjena na bistriških hišah in še vedno služi svojemu namenu. Na balkonu dogajanje opazujeta stanovalki, nad njima na odrezanemu vogalu hiše na vencu pod streho pa se bohoti litorijski grb- fašistični simbol sekire in butare. Okno zgornjega nadstropja krasijo zavese izdelane s tehniko rešiljeja, priljubljenim načinom krašenja zaves, posteljnine in pa tudi oblačil.
