Na hrbtni strani fotografije piše: V Bohinju 1955. Zadosti, da se je sprožil niz spominov na tisti zadnji dve leti mojega gimnazijskega šolanja, posebej in hkrati pa na imenitnega človeka, dr. Milana Rakočevića, ki nas je poučeval filozofijo in se večkrat potepel z nami na kak izlet. Na sliki je drugi z leve, zgoraj. — Po rodu je bil Črnogorec. Pred vojno je študirala v Ljubljani filozofijo in primerjalno književnost. Doktoriral je s temo: Petar Petrović Njegoš – črnogorski Prometej. Poučeval nas je (1951–1955) filozofijo in srbohrvaščino. Še zmeraj je govoril nekakšno jugoslovansko slovenščino. Vendar smo ga globoko spoštovali. Bil je visok, tršat mož, prodornih oči. Strokovnjak na svoje področju. Skromen, a ponosen, razgledan, pristen človek, od glave do pete poštenjak. Profesor, ki je znal dijake tudi poslušati. Po njegovi podobi smo si predstavljali tudi Njegoša. Vedeli smo, da je prvi prevedel Prešerna v srbščino. Prevajal je tudi Bevka, Potrča. Tisti čas odmeven roman Na kmetih je prevedel kot Strasti na selu. Otroško se je razveselil, ko smo mu mimogrede pomagali prevesti besedo likof, s katero da se muči že tedne in tedne, saj da je najde v nobenem slovarju. Po odhodu iz Postojne je živel dalje v anekdotah. Npr.: V polemikah za in proti ukinitvi pouka srbohrvaščine je bil za. Z jedrnato utemeljitvijo: Momci če naučiti srbski u vojsci, a žene uz vojsku. Rad se je potepal z nami na neuradnih šolskih izletih. Enkrat tudi po Pohorju. Takrat nas je resenetilo vreme, čez noč je zapadlo pedenj snega. Mi pa na to nepripravljeni, še najmanj profesor v svojem običajnih sandalah. Na vlaku smo se preobuli v rezervne nogavice. En par sem ponudil tudi njemu, vendar jih je ponosno in trmasto odklonil. Pa saj je bil tudi partizan. (sf)
Postojnski gimnazijci na potepu z dr. Rakočevićem
Slika
