Morda edini znani portret solkanskega zdravnika, fiziologa, nevrofiziologa in zdravstvenega pisca dr. Antona Miheliča (1748-1818), profesorja na medicinski fakulteti na univerzi v Pragi (poučeval je fiziologijo, patologijo in medicino), kjer je bil dvakrat dekan, v letih 1802-1803 pa rektor. Vir slike: “Med. Dr Jir̆í Procháska, 1749-1820; z̆ivot, dílo, doba”, priloga VI – Vladislav Kruta – Praha, Nakl. Ceskoslovenské akademie véd, 1956. Iskreno se zahvaljujem Knjižnici za zgodovino medicine Univerze v Bernu (Universität Bern – Bibliothek Medizingeschichte) za dragoceno pomoč pri iskanju tega redkega vira.
Iz življenjepisa, ki ga je leta 1963 za Liječnički vjesnik napisal hrvaški nevropsihiater in zgodovinar medicine Lavoslav Glesinger (Zagreb, 1901-1986) izvemo, da je Mihelič končal medicino in filozofijo na Dunaju leta 1776. Naslov farmakološke teze je bil “Dissertatio sistens systematicam salium divisionem” s pripisom, da je avtor Goričan (“e comitatu Goritiensis”). Med njegovimi imenitnimi profesorji najdemo zelo zveneča imena: znamenitega avstrijskega zdravnika nizozemskega rodu Antona de Haena (Haag, 1704 – Dunaj, 1776), luksemburškega zdravnika in botanika Heinricha Johanna Nepomuka pl. Crantza (Roodt-sur-Eisch, 1722 – Judenburg, 1799), avstrijskega kemika, botanika, direktorja botaničnega vrta in zdravnika Nikolausa Josepha pl. Jacquina (Leiden, 1727 – Dunaj, 1817), kirurga Ferdinanda Josepha pl. Lebera (Dunaj, 1727 – 1808), avstrijsko-malteškega oftalmologa – osebnega okulista cesarja Jožefa II. – Josepha Bartha (Valletta, 1746 – Dunaj, 1818), porodničarja Valentina pl. Lebmachera (1726-1797) ter patologa in fiziologa Matthaeusa pl. Collina, če se omejimo le na najbolj zveneča imena, ki so globoko zaznamovala evropsko in svetovno medicino.
Leta 1778 je Solkanec dr. Anton Mihelič postal profesor na mediciniski fakulteti na univerzi v Pragi (poučeval je fiziologijo, patologijo in medicino), kjer je bil dvakrat dekan, v letih 1802-1803 pa rektor.
Njegov kolega na univerzi je bil solkanski rojak Jožef pl. Plenčič, sin Marka Antona.
Miheličevo najpombnejše delo je bilo “Scrutinium hypoteseos spirituum animalium” (Praga, 1782), v katerem obravnava živčni sistem. Gre za pionirsko delo na področju nevrologije, ki je dokazalo neosnovanost prejšnjih teorij, in je vplivalo na Miheličevega sodelavca, slavnega češkega anatoma, oftalmologa, nevrologa in fiziologa Jiřija Prochasko (Blížkovice, Znojmo, 1749 – Dunaj, 1820), enega glavnih utemeljiteljev sodobne teorije refleksa. Mihelič je objavljal tudi o fiziologiji (“Disquisitio physiologica caussarum respirationis” – Praga, 1783 in “Materiae medicae ad normam pharamacopoeae Austriaco-provincialis ordine therapevtico digestae et novissimi saeculi observationibus illustratae” – Praga, 1792). Znano je tudi njegovo delo o škodljivih vplivih nekaterih ženskih oblačil (“Programma quo hodierna vestibus mulieris ratio valetudini perniciosa asseritur” – Praga, 1803 – objavljeno tudi v nemščini). Solkanec Anton Mihelič je umrl leta 1818 v Pragi, v nekrologu so zapisali, da je bil krasen, plemenit in zaslužen človek, hkrati pa učen in human zdravnik ter izvrsten pisec in profesor.