Klub naprednih slovenskih akademikov v Celju je nastal 30. decembera 1907.
Študentje in dijaki, ki so se šolali na Dunaju, v Gradcu in Pragi, so že v prvih letih dvajsetega stoletja spoznavali, da se lahko budi in krepi nacionalna zavest in pripadnost med vsemi sloji naroda le z izobraževanjem. In velik delež pri tem so imele ljudske knjižnice, ki so kot gobe po dežju rasle po avstrijski monarhiji. V mestu ob Savinji je gibanje za ljudske knjižnice doseglo vrhunec sredi prvega desetletja, ko se je celjska akademska mladina organizirala v dveh društvih: Klubu naprednih slovenskih akademikov, ki so izhajali pretežno iz liberalnega akademskega društva Triglav, in narodno-radikalni celjski podružnici Prosvete, katere člani so bili pretežno pristaši akademskega društva Tabor. Prvi so se v Celju organizirali narodni radikalci, in sicer decembra 1906, osnovni namen njihovega dela pa je bilo izobraževalno del o in ustanavljanje ljudskih knjižnic v okolici Celja. Kljub temu, da so v naslednjih letih ustanovili vrsto ljudskih knjižnic, kot na primer v Žalcu, Gaberjah, Novi Cerkvi in Zibiki, pa Prosveta v Celju nikoli ni povsem zaživela.
Leto kasneje, 30. decembra 1907 se je v tekmovanje s svojimi za delo nič manj vnetimi narodno radikalnimi vrstniki spustila še skupina bodočih celjskih pravnikov, članov Triglava: Šandor Hrašovec, Dragotin Vrečko, Karel Krajnc in Vladimir Knaflič, in ustanovili Klub naprednih slovenskih akademikov. Že v prvem letu obstoja so člani Kluba naprednih slovenskih akademikov pokazali, da njihove dane obljube niso bile izrečene zaman.
Po nemških izgredih na Ptuju jeseni 1908, ki so se kmalu razširili po domala celotnem slovenskem ozemlju, tudi v Celje, je klub kot odgovor na nemško skrunjenje slovenske lastnine v mestu napovedal ustanovitev dveh novih ljudskih knjižnic v okolici. Napoved so uresničili že spomladi 1909, ko so odprli ljudsko knjižnico v delavskih Gaberjah, v takratnem predmestju Celja. V spomin na septembrske dogodke so vsako leto pripravili dan splošnega narodnega davka, ko so “od hiše do hiše“ prodajali narodno obrambni kolek, razglednice Družbe sv. Cirila in Metoda ter pobirali prostovoljne prispevke. Do leta 1913 so s takšnimi akcijami nabrali preko 11.000 kron, denar pa skoraj v celoti porabili za potrebe ljudskih knjižnic, ki so jih ustanovili še v Laškem, Zidanem Mostu, Rogatcu in Velenju. Člani Kluba naprednih slovenskih akademikov so ob uspešnem zaključku akcije „narodni davek” leta 1913 bili veseli odziva ljudi in polni elana javnosti napovedali nove akcije: „S slastjo je seglo ljudstvo po knjigah, s slastjo jih prebira in upamo, da moralen uspeh ne bo izostal. S temi knjižnicami pa še nikakor nismo končali svojega dela; nasprotno, uvideli smo, da je naš narod potreben knjige, in sicer dobre knjige, ki je pisana v strogo narodnem duhu. Še bomo ustanavljali knjižnice, mogoče še lepše, kakor so te”.
Z nastopom prve svetovne vojne je bilo delo kluba povsem onemogočeno, po letu 1918 pa je njihova dejavnost zopet oživela. Klub naprednih slovenskih akademikov je pripravljal najrazličnejše akcije, kot na primer Zdravstveni teden poleti leta 1921, v katerem so želeli dati svoj prispevek k izboljšanju zdravstva ljudi. V Celju in okolici so pripravili preko trideset predavanj o alkoholizmu, spolnih boleznih, jetiki, pomembnosti dispanzerijev…, odmevna pa je bila tudi razstava o zdravstvu.
Člani kluba so imeli velike zasluge za ustanovitev Ljudskega vseučilišča v Celju, prvega v Sloveniji, ki je začelo delovati septembra 1921. Pripravili pa so še vrsto drugih odmevnih prireditev.
Žal se je z leti intenzivnost dela v klubu zaradi velikega števila drugih sorodnih društev, ki so delo le podvajala, predvsem pa zaradi povsem drugačnih političnih razmer kot so bile pred letom 1914, hitro zmanjšala, in marca leta 1927 je Klub naprednih slovenskih akademikov prenehal z delom.
Mag. Branko Goropevšek
