Pri spravilu sena smo z delom sodelovali tudi otroci. Seno se je takrat v glavnem kosilo na roke s koso saj je bil teren hribovit in to ob cvetenju trav, če je bilo vreme naklonjeno, da smo posušili na soncu. Obračali smo ročno z grabljami, dvakrat do trikrat dnevno. Nalagali smo ročno z vilami na lojtrni voz, grabili za nalagačem, so rekli: »Trava, ki ostane za koso se smeji, tista, ki pa ostane za grabljami se pa joče«. Tlačili smo seno na vozu, da je šlo več na voz, ki so ga vlekle krave. Voz smo na koncu lepo ograbili, ga iz izdelali, da je bil lepo videti. Povezali smo tudi z »žrdjo« na vrhu, če je bila pot do kozolca daljša in tako seno ni padalo z voza. Med nalaganjem je nekdo, običajno otroci, pazil tudi na krave, kar je bilo kar težko opravilo, saj so krave in tudi tistega ki jih je pazil napadali in pikali obadi, voz je pa moral biti pri miru. Ko je bil voz pod streho, je sledilo še zmetovanje, seno je bilo potrebno pospraviti na kozolec ali pa (marof) gospodarsko poslopje in ga tam zopet stlačit. Tlačenje je bilo največkrat delo otrok, da so ga lepo stlačili tudi za streho in po ravnini razporedili in stlačili z svojo težo. Nemalokrat smo bili od trdega sena opikani in tudi cvetni in drugi prah se je prijemal na mokra telesa in sedal na zadihana pljuča. Alergij skoraj nismo poznali pa smo se umivali kar v lavorju, saj kopalnic ni bilo.
Če primerjam to z današnjim časom, nam je bilo tlačenje sena primerljivo z igro na trampolinu. Tudi v senu smo se preobračali, skakali, »ta korajžni« pa še z višine skakali v nižje dele na seno.
