Stric Piekov, Janez Česnik, rojen v Zagorju na Pivki leta 1899, je bil bratranec mojega očeta. In več ko to, bil je naš hišni prijatelj, posebno za mojo mamo; z umirjeno in preudarno besedo je nevsiljivo svetoval táko ali drugačno rešitev. Ko je praznoval 80 let, si je zaželel, da bi šel še enkrat na Snežnik. In se je zgodilo. Slika ga kaže septembra 1980 vrh gore z njegovimi najbližjimi: hčerkama Ivo in Metko, zetom Rafotom in tremi vnuki, Damjanom, Anito in Sašo. Srečanja z njim vrh Snežnika sem se razveselil tudi jaz. – Mali kmet, vendar se je v življenju ukvarjal z marsičim, zmeraj s preudarkom in precizno natančnostjo, z ljubeznijo bi lahko rekli. Bil je mizar, gozdarjem iz domače in okoliških vasi je brusil žage ko nihče drug, popravljal je ure, pred nedeljsko deseto mašo nas je strigel, dokler ni zazvonilo tričetrt in je odhitel na kor, saj je bil ob organistu steber cerkvenega pevskega zbora. In nazadnje: neštetim umrlim je naredil tudi trugo po njihovi meri.
Ob večerih je rad posedel v gostilniški družbi ob kozarcu belega. Redkobeseden modrijan. Z zagonetnim nasmeškom in značilno kapo na glavi. In, spominjam se, bil je eden od treh ali štirih najbolj vnetih in najmočnejših šahistov v vasi. Pa še kosa mu je, ko jo je natančno sklepal in nabrusil, rezala kot misel. (sf)
