Čepijo z leve: Jože Kokotec, Franc Posinek, Ferenc Bencik, Mirko Krajnc, Ivan Hribernik in Jože Brežnik.
Stojijo z leve: Anton Šega – Puba, Ilija Ubović, Rudi Škedelj, Edi Čoklič, Štefan Štor, Korošak, Tone Perc, Franjo Florjanc, Tone Vodeb, Kemal Demirović, Marko Hočevar, Fric Hojnik, Jože Grum, Aleksander Mirt, Rajko Šildenfeld, Dani Rezar in Poldi Čoklič, kapetan Kladivarja.
Igralci NK Kladivar so bili modrih dresih (temnejši), NK Olimpa pa v rdečih majicah in belih hlačkah. Kapetana obravnavanih celjskih mestnih nogometnih klubov sta bila brata Čoklič; Edi je bil kapetan Olimpa in Poldi Kladivarja.
Po tekmi je športni novinar Milan Božič (mb) v 47/48 številki (25. 11. 1960) časopisa Celjski tednik, predhodnika Novega tednika, na 6. strani v prispevku z naslovom Zaslužena ZMAGA Kladivarja zapisal: »Težko pričakovani celjski derby je za nami in z njim tudi deveto kolo slovenske conske lige. Dvoboj med celjskima članoma slovenske conske lige med Kladivarjem in Olimpom je obetal dosti več, kot pa smo dejansko videli. To so pričakovali tudi številni ljubitelji nogometa, ki so se minulo nedeljo popoldne zbrali kar v rekordnem številu okoli igrišča pod Golovcem. Vendar, ne bodimo prezahtevni, osem golov je tudi nekaj in to celo na igrišču, ki bi ga lahko prej primerjali z blatno in hudo razmočeno njivo, kot pa s športno areno. Da, osem golov v korist Kladivarja in nedotaknjena Bencikova mreža pove veliko, če že ne vse. Že po rezultatu se da sklepati, da sta se srečala dva povsem različna nasprotnika, boljše in slabše moštvo. In tako je v resnici tudi bilo. Navzlic težkemu terenu je Kladivar zaigral tako, da bi si od te enajstorice želeli še več takih repriz. V moštvu ni bilo slabih mest. Vsi so se zavedali odgovornosti borbe. Na drugi strani pa je šlo tudi za odločitev: Kladivar ali Olimp. Ce rečemo, da so se vsi igralci plavih močno trudili in ves čas delali vsi za dosego enega cilja, s tem ni rečeno, da niso imeli v svoji sredini tudi nekaj takih članov, ki so dali od sebe več. To še posebej velja za Perca, Šego in deloma tudi za Hribernika in Marinčka. Prav tako sta krilska vrsta in obramba delovali brez napak. Mladi Škedelj je budno pazil na Florjanca. To nalogo je uspešno opravil. Zmaga Kladivarjevega moštva ni bila niti za hip ogrožena. Kladivar si je to zmago pošteno zaslužil. Nič bi ne bilo čudno, niti presenetljivo, če bi bila izražena celo z nekoliko višjim rezultatom, četudi je že ta katastrofalen za Olimpa. In Olimp? Razočaral je. Nič borbenega ni bilo v njem. Vse je bilo tako počasno, zaspano. Namesto, da bi pošiljali v »ogenj« vseh pet napadalnih igralcev, so se pred nasprotnikova vrata zaletavali le redki posamezniki. Razumljivo je, da takšne solo akcije niso mogle roditi uspehov, saj jih je lahko Kladivarjeva obramba brez težav odbijala. Težko je bilo gledati Uboviča, ki se je spuščal v večne driblinge, zadrževal žogo in jo končno izgubljal, namesto, da bi jo čim prej podal soigralcu. Četudi je vratar Olimpovega moštva zagrešil nekaj napak, je vendarle več kot zadovoljivo opravil svoje delo. Po devetem kolu se je stanje na lestvici spet spremenilo. Kladivar se je pomaknil na sedmo, Olimp pa zdrknili na osmo mesto.«
Prispeval: Rudi Škedelj
