Meni zelo draga fotografija je spomin na praznovanje velike noči 1973 pri babici na Kozjanskem in na objem z birmsko botrco Ivanko Ploj, mamino sestrično. Imeli sva se zelo radi in se prav tako medsebojno zelo spoštovali, vse do konca njenega življenja leta 2011.
V ozadju mala hiška, krita s slamo, je bila dom moje pokojne mame Dore Žmaher (roj. Arzenšek). Kljub temu, da je bila hiška mala, je bila kar prostorna. Imela je dve izbi, kuhinjo z vzidanim štedilnikom „šparhertom” in večji prostor izbo „hišo” z veliko lončeno pečjo. Otroci – vnuki smo se na njej po zimi greli in sušili, ker smo bili velikokrat prezebli in premočeni od snega. Za vse nas je bilo premalo sank, zato smo v vreče dali seno, stare krpe ter se z njimi spuščali – sankali v dolino. Babica je v lončeni peči pekla pečenko, zelje in seveda nadvse dober in dišeč kruh. Za nas otroke je še ob tem dala peči male pogačice „mlinčke”, ki jih je premazala s sladko smetano. Vendar smo, preden smo jih lahko pojedli, morali z babico zapeti cerkveno „pobožno” pesem.
Leta 1974 je bil na Kozjanskem močnejši potres in tudi ta naša mala hiška je bila poškodovana, zato jo je nadomestila nova, staro pa so podrli.
A pogled na fotografijo budi spomine na čas, ko je v njej bila doma skromnost, ljubezen, spoštovanje …
