S prijatelji in sodelavci SOZD Merx Celje smo se pred štiridesetimi leti, konec avgusta 1977, povzpeli na Triglav, slovenski nacionalni simbol. Zame je bil to prvi in zaenkrat tudi zadnji pohod na našega očaka. Po štiridesetih letih so ostali lepi spomini, predvsem pa „boleči” kot posledica moje nepremišljenosti, s katero sem se odpravila na planinski vzpon – v čisto novih gojzerjih in povsem brez kondicije. Do planinskega doma na Krederici mi je kljub utrujenosti in dehidracijei nekako uspelo prisopihati. Prave težave so se pojavile naslednje jutro, ko je sledil vzpon na vrh. Zatečene in ožuljene noge sploh niso „hotele” v lepe in čisto nove gojzarje. Najrajši bi ostala na Krederici in počakala skupino,da se vrne. Samo prijateljem in sodelavcem Ediju Stepišniku, Robertu Čemažarju, Daniju Volku, Cvetu Kolencu in Poldetu Trupeju in njihovem spodbujanju se lahko zahvalim,da sem postala „prava Slovenka”. Njihove čokoladice, bonboni so bili tudi odločilni, da sem, sicer počasi, a varno prišla k Aljaževem stolpu.
Tu sem hrabro preživela „krst” po zadnji plati, ki pa je prejela še zelo zaslužen dodaten udarec za opomin na račun moje nepremišljenosti, s katero sem se odpravila na planinsko turo.
Kljub vsem težavam sem ponosna, da mi je uspelo povzpeti na naš najvišji vrh.
Seveda so me pri spustu vseskozi ožuljene noge opominjale, kako se ne odpravlja na planinsko turo.
