V letu 1921 so v vseh večjih krajih na Primorskem z mnogimi prireditvami počastili spomin na pesnika Simona Gregorčiča ob 15-letnici smrti. Tako je bilo tudi v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Marljivi člani tamkajšnjega kulturnega društva so pod vodstvom Lojzeta Zajca, izjemnega načelnika Telovadnega društva Orel, pripravili bogato prireditev. Naslovili so jo »POZDRAV DOMOVINI«! Bilo je dosti petja slovenskih pesmi in recitacij Gregorčičevih pesmi. Dvorana v hranilnici je bila polna ljudi, ki so navdušeno spremljali izvajalce. Vrhunec prireditve je vsekakor bil, ko se je sredi zatemnjenega odra pojavila Lojzetova sestra Roza odeta v slovensko zastavo s črnim pajčolanom in v popolni tišini, recitirala Gregorčičevo pesem Domovini. Navdušenje ni hotelo ponehati. Uradni predstavniki oblasti niso pričakovali, da se kaj takega lahko zgodi, so vidno razburjeni zapustili dvorano. V dvorano pa so planili orožniki in razgnali nastopajoče in poslušalce. Orožniki pa so imeli dosti dela tudi zunaj dvorane, ko so razganjali skupine fantov, ki so se zbirali v zavetju noči po raznih kotičkih Trnova in prepevali slovenske pesmi. Epilog dogodka se je zgodil že naslednji dan. Oboroženi orožniki so vdrli v stanovanje Lojzeta Zajca »glavnega krivca« nezaslišanega dogodka. Med vpitjem in kričanjem so mu zagrozili, da mora do naslednjega dne zapustiti kraj in se izseliti v Ljubljano kjer, da mu je mesto in kjer je rojen. Sicer …
Drugi dan jih je Zajc počakal doma. Orožniki so bili še bolj nasilni. Med vpitjem so s puškinimi kopiti razbijali pohištvo in vsebino razmetali po hiši. Lojzeta Zajca so zvlekli na hodnik, ga suvali in ga potiskali skozi vhodna vrata. Lojze se je oklenil železnih križev na vratih in ni želel, da ga izvlečejo iz domače hiše. S kopiti so ga sedaj tolkli po glavi, rokah in prstih dokler ni popustil. Pretepenega in krvavega so še vlekli do železniške postaje in ga potisnili na vlak za Ljubljano in v Kraljevino SHS. Pod stražo so ga pospremili do Postojne in mejnega Rakeka, da so bili prepričani, da so se ga »rešili«. Podobno usodo so doživeli tudi še mnogi domačini, uradniki na občini, učitelji, …
