V letu 2014 je Narodna čitalnica v Ilirski Bistrici praznovala 150-letnico ustanovitve.
V drugi polovici 19. stoletja smo Slovenci živeli pod Habsburško monarhijo. Leta 1861 je nova ustava v državi zagotovila ljudstvu ustavne svoboščine, ter omogočila ustanavljanje narodnih društev in čitalnic, katere so imele izreden pomen pri uveljavljanju slovenščine v javnem življenju. Predstavljale so središče kulturnega in političnega delovanja. V njih se je zbirala vsa slovenska narodno zavedna inteligenca. Čitalnice so nastajale zlasti v mestih in trgih.
Pobudo za ustanovitev čitalnice na Bistriškem so dali takratni bistriški in trnovski rodoljubi: Janez Bilc, Anton Grašič, Matija Ličan –Stari Slovenec, Aleksander Ličan, Tone Jelovšek in drugi. Dne 28. marca 1864 so se zbrali na prvem zborovanju pri »Andražu«, kjer so imenovali začasni odbor ter sestavili osnovna društvena pravila. Deželno predsedstvo je 3. junija 1864 dovolilo ustanovitev čitalnice v Bistrici. Slavnostna otvoritev bistriške čitalnice, dvanajste po vrsti v Sloveniji, s prvo »besedo« je bila 7. avgusta 1864. leta v takratni na novo urejeni dvorani hotela Zmaga (kasneje Hotel Ilirija, danes poznan pod imenom Lovec). Njegov lastnik gospod Tone Jelovšek je prostore dal čitalnici brezplačno v najem. Za otvoritev je prostor okrasil s cesarsko in slovensko zastavo, ter z venci in cvetjem. O slavnostni otvoritvi čitalnice so poročale tudi Novice, katere navajajo, da so na otvoritev prišli ugledni gosti iz Ljubljane, z vipavskega območja, iz Trsta, z Reke, iz Pivke in ostalih notranjskih krajev. Gosti so se pripeljali na otvoritev z zastavami okrašenimi vozovi. Njihov prihod je naznanil strel iz Možnarja. Prvo besedo je slavnostno otvoril domači pevski zbor, kateri je ob spremljavi vojaške godbe z Reke zapel pozdravno pesem bistriškega pesnika Janeza Bilca. Pesem je uglasbil učitelj in skladatelj Fran Gerbič. Besedilo pesmi je naslednje:
“Glej, majka Slava in nje sini
so zbrani v bistriški dolini.
Se zbral je tu slovenski rod,
obhajat majke svoje god.
Odpera Slava dans svetišče
Slovencem bistriškim središče.
V njem brata brat je že objel;
kdo ne bi danes bil vesel?
Iz daljnjih krajev bratje mili
so družbo mlado počastili;
zvestobe znamenje naj je to,
desnico dajmo jih zvesto!«
Sledili so pozdravni govori mestnih veljakov in gostov. Med pomembnejšimi gosti je bil dr. Janez Bleiweis (urednik Novic) ter ljubljanski župan dr. Etbin Costa. Besedo je zaključila revolucionarna redoljubna Jenkova pesem Naprej, kateri je sledil ogromen ognjemet. Prireditev se je z zabavo in plesom zaključila šele v jutranjih urah.
Čitalnica je sprva delovala v Jelovškovi hiši. Prvi predsednik je bil g. Aleksander Ličan. Čitalnica je poskrbela za bogato družabno življenje Bistričanov. Redno so prirejali »besede«, v čitalnici so imeli tudi skromno knjižnico, v kateri so bili večinoma slovenski časopisi in nekaj knjig. Dejavna sta bila moški in mešani pevski zbor ter dramska skupina, ki je nastopala na lastnem gledališkem odru. Čitalnica se je večkrat selila. Leta 1907 je skupaj z gasilskim društvom na Placu sezidala skupen dom. Nov dom je bila velika pridobitev za nadaljnje delo čitalnice. Čitalnica je imela družbeno sobo, ljudsko knjižnico, javno čitalnico in kavarno. Prirejali so čitalniške večere s predavanji,veselice, čajanke, maškarade, plesne večere … Ponovno se je čitalnica leta 1910 preselila v prostore gostilne Domladis (danes Levstikova 10). Čitalnica je bila aktivna vse do leta 1916. Po razpadu avstro-ogrske monarhije se je delovanje čitalnice obnovilo. Leta 1924 je čitalnica ob praznovanju 60-letnice organizirala slavnostno prireditev. Delovala je vse do leta 1926, ko je takratna italijanska oblast prepovedala njen obstoj in delovanje, ter v njenih prostorih nastanila policijo. Uničen je bil velik del arhiva in knjige. Nekaj gradiva in knjig pa so člani čitalnice le uspeli rešiti tako, da so jih poskrili po svojih domovih.
Na ilirskobistriškem območju so svojo čitalnico 4. marca 1867 ustanovili tudi v Jelšanah, ter leta 1919 v Trnovem (v sedanji gostilni Pri Matetu – Urbančič). Obe sta delovali doleta 1927 oz. 1926, dokler ju ni zatrla italijanska oblast.