Trg stoji nedaleč od morja, pod gričem Sv.Vida, onstran mestnega središča in Velikega trga, Trga Zedinjenja Italije. Svojo sedanjo podobo je dobil tja do leta 1880. Tu se stikata Staro mesto in t.i. Jožefinska četrt, ki je ime dobila, ker so jo načrtovali v zadnjih desetletjih 18. stoletja, v času avstrijskega cesarja Jožefa II. Habsburškega.

KDAJ IN KAKO JE TRG NASTAL

Že predzgodovina tega območja, ko tega mestnega trga še ni bilo, je polna vsebin. Tu, izven takratnega mesta, so stali nekateri starorimski objekti. Še danes ob gradbenih delih odkrivajo raznovrstne ostaline: zidovje ob starorimski obalni cesti, terasiranja z drenažnimi sistemi, ostanke starorimskih obmestnih vil in še kaj. Datirajo jih v čas od 1. stoletja po Kr. Nekaj stoletij kasneje je tu, kaže, nastala utrdba.V zgodnji krščanski dobi pa so tu bila pokopališča, ki se jih vse do danes spominjamo v znamenju krščanskih mučencev. Od tod tudi ulica z imenom Santi Martiri, Ulica Svetih Mučencev. Tudi v zgodnjem srednjem veku so tu še stala pokopališča.

Pred okrog 210 leti se je v času francoskih Ilirskih provinc začel udejanjati načrt urbanistične ureditve tega območja, ki je že takrat predvideval trg z vrtom. Krasil naj bi ga tudi kip muze Uranie, ki je med devetimi starogrškimi boginjami zavetnica astronomije in geometrije. Izbrali so jo v poklon bližnji šoli za navtiko in matematiko, ki jo je leta 1753 dala ustanoviti cesarica Marija Terezija.

Poimenovanja, ki jih je trg dobil skozi čas, marsikaj povedo. Ko so tu Francozi v obdobju Ilirskih provinc tudi sami trg načrtovali, so mu dali ime Lutzen, po mestu pri Leipzigu, kjer je maja 1813 Napoelonova vojska premagala ruske in pruske čete. Bolj znano in dolgotrajno je staroavstrijsko poimenovaje – Piazza Lipsia, Lipski trg, v spomin na bitko pri Lipskem, mestu Leipzig, v istem letu 1813. Od 16. do 19. oktobra 1813 so v t.i. bitki narodov čete Avstrije, Prusije, Rusije in Švedske premagale Napoelonovo vojsko. Kmalu po koncu prve svetovne vojne so v marcu 1919 nove italijanske oblasti trg poimenovale v Piazza degli Studi, zaradi šol in drugih kulturnih ustanov, ki so tu že od prej imele svoj sedež. Od leta 1926 pa trg nosi ime Attilio Hortis – „umanista e patriota”, humanist in domoljub so o njem zapisali v občinskem sklepu. Tudi ulice so spreminjale svoja poimenovanja, tu pa naj bodo v nadaljevanju zaradi enostavnosti navedana le s sedanjim poimenovanjem.

Trg stoji v ravnini, med Jožefinsko četrtjo, Borgo Giuseppino in gričevnatim delom mesta, ki se takoj za trgom dviga k Ulici Tigor, dalje do Ulice Besenghi in k Sv. Vidu, griču, ki daje ime sosednji mestni četrti. Trg ima pravokotno obliko, daljši stranici tečeta vzporedno z sosednjo Ulico Diaz in bližnjim Nabrežjem. Stavbe, ki trg obdajajo, so večinoma iz prve polovice 19. stoletja in imajo klasicistične stilne značilnosti.

Sredi trga še danes stoji velika okrogla podzemna cisterna z zelo čisto vodo. Odkrili so jo leta 1996, ko so med urejanjem trga in parka s tal dvignili veliki pokrov nad vodnjakom. Stari vodnjak so ob rušenju samostanov torej pokrili, ne pa zasuli, kot se je dolgo razlagalo. O teh speleoloških raziskavah in pomembnih izsledkih je pred nekaj leti na svoji spletni strani poročilo z bogato dokumentacijo objavil Club alpinistico triestino (letnice objave mi sicer ni uspelo ugotoviti)

Še pred nekaj desetletji sta tržaško Staro mesto objemali revščina in beda. Znano je bilo po beznicah in prostituciji. Danes so trg in bližnje ulice živahnega in sodobnega utripa, ki nam kažejo tudi bolj meščanski videz. A vemo, da je pogosto in vse bolj tudi nova revščina le potisnjena vstran. Zato nas ob zgodovini in sedanji podobi spremljajo mešani občutki.