Galicija
Večina 87. pehotnega polka – izjema je bil njegov IV. bataljon, ki je bil na Balkanu – leto 1915 dočakala v Karpatih. Januarska zima je bila tam izjemno ostra z velikimi količinami zapadlega snega in s strupeno mrzlim vetrom. Polk se je konec januarja udeležil bitke pri vasi Lipna, po njej pa je zavzel nove položaje v vzhodnih Beskidih, kjer so se februarja vneli novi boji z nasprotniki, ki so se odvijali mož na moža. Bojevanje so poleg snega in nizkih temperatur ovirale tudi ozebline, toda Rusi so bili premagani in prisiljeni v umik. Marca se je III. bataljon 87. pehotnega polka bojeval pri Cseresu in v treh dneh hudih bojev utrpel velike izgube; mnogi so takrat padli v rusko ujetništvo. Aprila je sledil pohod v vzhodno Galicijo in Lodomerijo, kjer so na črti Michalcze-Kolanki sredi julija napadli ruske položaje. Avgusta se je zgodila avstro-ogrska ofenziva na rusko mostišče pri vasi Czernelica. I. in II. bataljonu 87. pehotnega polka je takrat uspel naskok na ruske strelske jarke, ki so jih v hudih bojih naglo zavzeli. Prav ta odločen prodor polka je odigral odločilno vlogo, da se je demonstrativni sunek sprevrgel v splošni napad, ki je stotnijam III. korpusa omogočil, da so še istega dne zavzele celotno rusko mostišče pri Czernelici in potisnile sovražnikove sile preko reke Dnjester. Polk si je v tej bitki prislužil pet zlatih medalj za hrabrost, zajel je približno tisoč ruskih vojakov ter mnogo orožja in opreme. Po bitki je polk štel 63 častnikov in 2.274 vojakov. Moštvo je po tej zmagi dobilo nekaj dni počitka, nato pa je bilo po ukazu vrhovnega poveljstva premeščeno na soško fronto, ki se je odprla, potem ko je 23. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski.
Bojišče ob Soči
Bataljoni 87. pehotnega polka so pod poveljstvom polkovnika Franza Hossnerja septembra prispeli na jugozahodni rob Doberdobske planote, kjer so prevzeli odsek, ki se je raztezal od vasi Vermegliano do vasi Selce pri Tržiču. Na začetku oktobra so tu izvedli zmagovit napad na italijanske položaje. Akcija, ki je bila plod večdnevnega podrobnega načrtovanja, učinkovite topniške priprave in odlično vodene stotnije, je bila popoln uspeh. 3. soška bitka se je na celotni fronti od Krna do Tržaškega zaliva začela oktobra z uničujočo italijansko topniško in minometno pripravo, ki je trajala celih sedemdeset ur. Neprekinjeno grmenje topov se je podnevi in ponoči lahko slišalo vse do Zagreba in včasih še dlje. Italijanom je pri Doberdobu uspelo vdreti v strelske jarke 87. pehotnega polka, vendar so jih branilci po brutalnih bližinskih bojih vrgli iz svojih položajev. Zavoljo precejšnjih izgub jim je uspelo odvrniti vse številne italijanske napade in naskoke. V tej bitki, v kateri je italijanski vojski uspelo osvojiti le nekaj višinskih točk, je 87. pehotni polk med moštvom imel 67 mrtvih, 285 ranjenih, 12 pogrešanih in 34 obolelih. V naslednji, 4. soški bitki, kjer je glavni cilj italijanske vojske predstavljala zasedba Gorice, so Štajerci 47. polka ob pomoči stotnij 87. polka z odločnim protinapadom takoj zavzeli izgubljene položaje in uničili večji del italijanskih napadalnih oddelkov. Italijani so še napadli 6. stotnijo celjskega pehotnega polka, vendar so jih branilci z močnim pehotnim in topniškim ognjem prisilili k umiku. Boji v 4. soški bitki so se končali v začetku decembra.
Balkan
IV. bataljon 87. pehotnega polka je na začetku oktobra sodeloval v združenem napadu avstro-ogrske in nemške vojske na Srbijo in pri zavzetju Beograda. Srbska vojska se je bila pred premočnimi napadalci prisiljena umakniti preko Črne gore in Albanije na grški otok Krf.
