Južna Tirolska
Po krajšem počitku v zaledju soške fronte je bil 87. pehotni polk sredi marca 1916 skupaj z ostalimi enotami graškega III. korpusa poslan na Južno Tirolsko, kjer je Avstro-Ogrska načrtovala veliko ofenzivo, ki bi v primeru uspeha lahko celo izbojevala izstop Italije iz vojne.
Celjski pehotni polk je po prihodu na fronto zavzel položaje vzhodno in južno od grebena Costalte na visokogorski planoti Lafraun (Lavarone). Tu je v začetku maja v sklopu priprav na ofenzivo uspel zavzeti dober strateški položaj pri trdnjavi Lusern (Luserna). 15. maja se je dolgo pričakovana avstro-ogrska južnotirolska ofenziva pričela in vojska črnožolte monarhije je italijanskemu nasprotniku že na samem začetku zadala velikanske izgube. Tudi Štajerci iz 87. pehotnega polka so v bojih večkrat zajeli večje število ujetnikov in zaplenili večjo količino vojaškega plena. V zgodovino polka se je z zlatimi črkami vpisal zlasti uspešni naskok na nezavzetno trdnjavo Costesin, saj posledični padec grebena ni zlomil le odpora italijanske vojske na tem delu fronte, temveč je korpusu tudi omogočil, da je prodrl vse do planote Asiago. Po tej bitki je polk v znak priznanja prejel simbolični lovorjev venec in številna odlikovanja, polkovnik Franz Hossner pa je bil za uspešno vodenje polka kasneje povzdignjen v plemiški stan s predikatom pl. von Costesin-Millegrobe. Sledilo je vztrajno napredovanje avstro-ogrskih vojaških enot proti jugu. Junija so izvedli napad na Monte Lemerle, ki pa za napadalce ni bil uspešen, zato so se utrdili na doseženih položajih. Po neuspešnem napadu je 87. pehotni polk prispel v bližino kraja Levico, kjer so se možje spočili, se okopali in si oprali perilo. 6. avgusta je manjša skupina vojakov iz polka znova krenila v boj pri gori Monte Zebio, kjer so v drznem nočnem napadu, ki ga je vodil Franjo Malgaj, popolnoma presenetili sovražnika in ga po kratkem boju tudi premagali. Ob tem so zajeli 2 častnika, 76 vojakov in 6 strojnic, sami pa imeli 2 mrtva in 2 ranjena. Malgaj je bil za uspešno izvedeno akcijo odlikovan z zlato medaljo za pogum. Ofenziva pa je medtem na zahtevnem alpskem bojišču v Dolomitih začela zastajati. Počasno napredovanje je načelnik avstro-ogrskega vrhovnega poveljstva Conrad von Hötzendorf skušal pospešiti z okrepitvami s soške in z vzhodne fronte, a je bila naposled Avstro-Ogrska zaradi uspešne ruske ofenzive primorana napad na Južnem Tirolskem ustaviti in se umakniti na obrambne položaje; zapustili so tudi težko osvojeni mesti Arsiero in Asiago.
Bojišče ob Soči
Polk se je po koncu neuspešne avstro-ogrske ofenzive na Južnem Tirolskem v drugi polovici avgusta vrnil na Sočo, kjer je kasneje sodeloval v bojih za Opatje selo in Lokvico na Krasu. Ker se je predtem 6. soška bitka končala z italijanskim zavzetjem goriškega mostišča in Doberdobske planote, si je avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo prizadevalo vzpostaviti novo, močnejšo obrambno črto vzhodno od Doberdobske planote. V ta namen so Avstrijci z vzhodne in tirolske fronte pripeljali več divizij, ki naj bi pomagale stabilizirati bojiščno črto. Tako se je tudi večji del enot 87. pehotnega polka vrnil na soško bojišče, kjer je zahodno od vasi Lokvica na planoti Tržaško-Komenskega Krasa zavzel izhodiščne položaje. Med 7. soško bitko, v kateri so Italijani nameravali zavzeti Fajtji hrib in Trstelj, je polk v obrambi položajev na Krasu utrpel strahotne izgube (okoli 140 mrtvih, 750 ranjenih, 130 pogrešanih …). Italijanski vojski, ki je nato 9. oktobra sprožila še 8. soško ofenzivo, zaželeni prodor zaradi trdovratne obrambe avstro-ogrske vojske ni uspel in je nazadnje kljub številčni premoči zavzela le malo ozemlja; branilci, med njimi tudi celjski pehotni polk, pa so bili bo bojevanju na ogolelem Krasu zdesetkani in popolnoma izčrpani.