Adlešiči
Adlešiči ležijo med Kolpo in gričem Malo Plešivico. Znani so po ohranjanju ljudskih običajev. So središče domače obrti v Beli krajini. Tu še vedno izdelujejo domače laneno platno in belokranjske pisanice. Prav tako je prisotna folklora. V kraju je cerkev sv. Nikolaja.
Cerkev sv. Nikolaja
Cerkev ima na zvoniku štiri ure, vendar pa so urni kazalci le na treh. Farani so morali za gradnjo cerkve plačati določeno vsoto denarja. Vsi so se tega dogovora držali, le prebivalci zahodnega dela naselja ne. Zato na zahodni strani zvonika ni urnih kazalcev.
Božo Račič
Kot učitelj v Adlešičih (1919 – 1925) je preučeval, oživljal in propagiral domače obrti. Zanimal se je za stare ljudske tkanine, za tehniko tkalstva in ljudskega vezenja, še posebej pa za belokranjsko ljudsko umetnost in domačo obrt. Kasneje je bil ravnatelj na Državnem osrednjem zavodu za domačo obrt v Ljubljani. Organiziral je razstave v Parizu, Leipzigu, Bariju, Helsinkih, New Yorku in drugje. Napisal je veliko člankov o domači obrti, tkalstvu, čebelarstvu, izdal Belokranjske otroške pesmi, vrsto kuharskih knjig itd.
Ivan Šašelj
Od leta 1899 do leta 1922 je v Adlešičih kot župnik služboval Ivan Šašelj. Raziskoval je cerkveno in krajevno zgodovino (Zgodovina Adlešičke fare) in zbiral ljudsko izročilo (Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, 1906 in 1909). Zbiral je pregovore, slovarsko gradivo, za Deželni muzej v Ljubljani pa ljudska oblačila, vezenine in druge predmete iz Bele krajine.
Nekaj drobcev iz njegovih zapisov:
Hvaležne vile
Mož je šel po steljo, in je našel, da so vile na solncu spale. Šel je tiho, pa jim je napravil senco. A kada je šel nazaj, onda so ga vile pitale, da kaj če imeti za plačo zato, ki jim je hlad napravil, če li novce, ali platno, ali preje, da kaj če, to mu čedo dati za plačo. On pa je rekel, da ne zna kaj bi. A one so mu rekle, da naj vendar reče, kaj če najrajši. Nu, pa mi dajte eno klopko preje. Pa so mu dale in rekle, da bo vavek iž njega motal in tkal, da bo lahko imel dosti novac, samo dotle ne zakolne nad njim. I on je motal i tkal i tkal. A jen pot mu se je več čudno vidilo, pa je rekel: O križemte i klopko, pa res dolgo tečeš! I onda je najenkrat izteklo. (Zap. Mar. Črnič iz Bednja h. št. 26.)
Mačeha in pstorkinja
Mačeha je imela pstorkinjo in svojo hčer. Na božič pa je poslala pastorkinjo jagod brat in ji je dala na pot prsenega kruha. Pastorkinja gre prav žalostna po potu. Sstala je starega moža. Ta je bil Jug. Kamo greš? jo pita Jug. Odpravila me je mati jagod brat, mu odgovori. Na to jo pita opet Jug: Kateri so pa vetri najbolji? A ona: Vsi so dobri, a Jug je najbolji. Jug pa ji reče: Stani se za moj hrbet! Na to je on puhnil in v 24 urah so bile jagode zrele, da jih je nabrala polno cajno. Deklica nese jagode doma in jih da mačehi. Mačeha pa j je bila nevoščljiva in je poslala na to svojo hčer jagod brat. Tej pa je spekla povitico na pot. Ta pa je sstala Burjo. In ta jo pita: Čuješ ti, kateri so vetri najbolji? Ta pa je klela: Vsi so zlčesti, a Burja je najgorja. Na to je Burja tako mrzlo puhala okoli nje, da je došla doma vsa zmrzla.
Kfanji Vrh
Pod Veliko Plešivico je Kofanji Vrh. Pred turškimi vojskami pa je bil tu gradiček, v katerem je bival grof. Ko je ta slišal, da se bližajo Turki, nametal je poln kfanj (škrinjo) denarja in ga zakopal v zemljo, da ga ne bi Turki dobili. In res so prišli Turki in vse pomorili po teh krajih, da ni v tej grofiji ostalo nič živega. Stari ljudje pa so zvedeli o denarju zakopanem v zemlji in so ga šli iskat na Kfanji Vrh. In res so prišli do kfanja in so že mislili, da jim zdaj denar ne odide. Ko je pa rekel eden izmed kopačev: O hvala Bogu, zdaj ga bomo pa dobili, se je kfanj naenkrat pogreznil še globje.
Belokranjski pregovori:
Dota projde po putu, a žena ostane v kutu.Kada mačka najbolj žmi, treba je lonec pokriti.Ki ni grada vidil, se svinjaku čudi.Mali traven ima devet vremen na dan.Mladarija – bedarija. Žalostni od žalosti v črnih loncih kuhajo.Od boja nima nikdo loja.Muži se vežejo z jeziki, voli s štriki.Martinske nči, vzemu blgu mči.
Cerkev sv. Nikolaja
Cerkev ima na zvoniku štiri ure, vendar pa so urni kazalci le na treh. Farani so morali za gradnjo cerkve plačati določeno vsoto denarja. Vsi so se tega dogovora držali, le prebivalci zahodnega dela naselja ne. Zato na zahodni strani zvonika ni urnih kazalcev.
Božo Račič
Kot učitelj v Adlešičih (1919 – 1925) je preučeval, oživljal in propagiral domače obrti. Zanimal se je za stare ljudske tkanine, za tehniko tkalstva in ljudskega vezenja, še posebej pa za belokranjsko ljudsko umetnost in domačo obrt. Kasneje je bil ravnatelj na Državnem osrednjem zavodu za domačo obrt v Ljubljani. Organiziral je razstave v Parizu, Leipzigu, Bariju, Helsinkih, New Yorku in drugje. Napisal je veliko člankov o domači obrti, tkalstvu, čebelarstvu, izdal Belokranjske otroške pesmi, vrsto kuharskih knjig itd.
Ivan Šašelj
Od leta 1899 do leta 1922 je v Adlešičih kot župnik služboval Ivan Šašelj. Raziskoval je cerkveno in krajevno zgodovino (Zgodovina Adlešičke fare) in zbiral ljudsko izročilo (Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, 1906 in 1909). Zbiral je pregovore, slovarsko gradivo, za Deželni muzej v Ljubljani pa ljudska oblačila, vezenine in druge predmete iz Bele krajine.
Nekaj drobcev iz njegovih zapisov:
Hvaležne vile
Mož je šel po steljo, in je našel, da so vile na solncu spale. Šel je tiho, pa jim je napravil senco. A kada je šel nazaj, onda so ga vile pitale, da kaj če imeti za plačo zato, ki jim je hlad napravil, če li novce, ali platno, ali preje, da kaj če, to mu čedo dati za plačo. On pa je rekel, da ne zna kaj bi. A one so mu rekle, da naj vendar reče, kaj če najrajši. Nu, pa mi dajte eno klopko preje. Pa so mu dale in rekle, da bo vavek iž njega motal in tkal, da bo lahko imel dosti novac, samo dotle ne zakolne nad njim. I on je motal i tkal i tkal. A jen pot mu se je več čudno vidilo, pa je rekel: O križemte i klopko, pa res dolgo tečeš! I onda je najenkrat izteklo. (Zap. Mar. Črnič iz Bednja h. št. 26.)
Mačeha in pstorkinja
Mačeha je imela pstorkinjo in svojo hčer. Na božič pa je poslala pastorkinjo jagod brat in ji je dala na pot prsenega kruha. Pastorkinja gre prav žalostna po potu. Sstala je starega moža. Ta je bil Jug. Kamo greš? jo pita Jug. Odpravila me je mati jagod brat, mu odgovori. Na to jo pita opet Jug: Kateri so pa vetri najbolji? A ona: Vsi so dobri, a Jug je najbolji. Jug pa ji reče: Stani se za moj hrbet! Na to je on puhnil in v 24 urah so bile jagode zrele, da jih je nabrala polno cajno. Deklica nese jagode doma in jih da mačehi. Mačeha pa j je bila nevoščljiva in je poslala na to svojo hčer jagod brat. Tej pa je spekla povitico na pot. Ta pa je sstala Burjo. In ta jo pita: Čuješ ti, kateri so vetri najbolji? Ta pa je klela: Vsi so zlčesti, a Burja je najgorja. Na to je Burja tako mrzlo puhala okoli nje, da je došla doma vsa zmrzla.
Kfanji Vrh
Pod Veliko Plešivico je Kofanji Vrh. Pred turškimi vojskami pa je bil tu gradiček, v katerem je bival grof. Ko je ta slišal, da se bližajo Turki, nametal je poln kfanj (škrinjo) denarja in ga zakopal v zemljo, da ga ne bi Turki dobili. In res so prišli Turki in vse pomorili po teh krajih, da ni v tej grofiji ostalo nič živega. Stari ljudje pa so zvedeli o denarju zakopanem v zemlji in so ga šli iskat na Kfanji Vrh. In res so prišli do kfanja in so že mislili, da jim zdaj denar ne odide. Ko je pa rekel eden izmed kopačev: O hvala Bogu, zdaj ga bomo pa dobili, se je kfanj naenkrat pogreznil še globje.
Belokranjski pregovori:
Dota projde po putu, a žena ostane v kutu.Kada mačka najbolj žmi, treba je lonec pokriti.Ki ni grada vidil, se svinjaku čudi.Mali traven ima devet vremen na dan.Mladarija – bedarija. Žalostni od žalosti v črnih loncih kuhajo.Od boja nima nikdo loja.Muži se vežejo z jeziki, voli s štriki.Martinske nči, vzemu blgu mči.
