Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva (DOAV), ki je bila ustanovljena leta 1874 v Ljubljani, je postavila prvo planinsko kočo v Triglavskem pogorju in leta 1877 pri sedanji Planiki in leta 1887 na mestu, kjer je sedaj Staničev dom, odprla Dežmanovo kočo.
Aljaž je šel v akcijo za Triglav iz dveh razlogov: ker je imelo leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo v delovnem programu izletništvo in hojo po gorah; ker so v triglavskih kočah gospodarili Nemci, ki so to območje šteli za svoje. Tudi vsi napisi so bili v nemškem jeziku. Aljaž, ki je bil velik rodoljub, tega ni mogel trpeti. Da ne bi tega še naprej prenašali, je šel leta 1895 na hitro v akcijo. Po svoji zamisli in na svoje stroške je dal izdelati in vrh Triglava postaviti jekleni stolp.
- Aljažev stolp vrh Triglava, 7. avgusta 1895
- Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava
- Plošča Valentinu Vodniku na Velikem Triglavu (skupaj z jeseniškim kaplanom Jakobom Matjanom), 1895
- Popravilo slapa Peričnik, 1895
- Triglavski dom na Kredarici, 10. avgusta 1896
- Aljaževa koča v Vratih, 9. julija 1896
- Zavarovanje poti na grebenu Malega Triglava, 1897
- Kapelica Lurške Matere božje na Kredarici, 12. avgusta, 1897
- Novo zgrajeni odsek poti v Radovno v Tnalu, 19. maja 1901
- Tominškova pot od Vrat do studenca pod Begunjskim vrhom, 6. septembra 1903
- Aljažev dom I, ki ga je marca 1909 odnesel plaz, 7. avgusta 1904
- Prenovljeni Triglavski dom na Kredarici, 8. septembra 1909
- Šlajmerjeva vila v Vratih, 1907
- Aljažev dom II v Vratih, 17. julija 1910
Da bi Slovenci lahko vedrili in prenočevali v svoji koči, si je Aljaž zamislil in uresničil gradnjo slovenske Triglavske koče na Kredarici. Najprej je gradil na svoje stroške, kasneje mu je Slovensko planinsko društvo vse povrnilo. Po Aljaževi zamisli so napravili tudi Staničevo zavetišče – sobico, ki je bila v živo skalo z dinamitom izstreljena in izsekana, in to 15 metrov pod špico Triglava na južni strani. Namenjena je gornikom za varstvo pred nevihto in strelo.
Sočasno je Aljaž gradil tudi v Vratih, kjer je bilo zaradi transporta gradbenega materiala dokaj laže, saj nosačev niso potrebovali. Je pa bila gradnja veliko bolj obsežna. Leta 1896 je bila dograjena in odprta lesena Aljaževa koča, leta 1902 so gradili vodovod, leta 1904 dogradili prvi Aljažev dom, zabetonirali bazen in korito za živino. Nato je Aljaž zbolel in leta 1905 so mu morali operirati žolčnik. Iz hvaležnosti za uspešno operacijo, ki jo je opravil primarij ljubljanske bolnišnice dr. Edo Šlajmer, mu je prodal svojo zemljiško parcelo v Vratih, naredil načrt, priskrbel material in delavce, da so leta 1907 zgradili počitniško hišo – Šlajmerjevo vilo.
Pet let po odpiranju je pridrvela z Dolka snežna lavina in porušila prvi Aljažev dom. Aljaž je moral znova v akcijo: organiziral je gradnjo novega Aljaževega doma, ki še danes stoji. Čeprav je bila v tem času v delu prva povečava Triglavske koče, tako da je nastal enonadstropen Triglavski dom na Kredarici, odprt leta 1909, je bil nov, mogočen Aljažev dom v Vratih 17. julija 1910 svečano odprt.
Besedilo povzeto po: Delavec P. (1990). Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga. Dovje: Planinsko društvo Dovje-Mojstrana.