Pogoji dela so se v času delovanja Angele Zupan bistveno spremenili. Slaščičarji so se večkrat selili v nove prostore. Podrli so celo stari hotel in zgradili novega, a recept za blejsko kremšnito je ostajal nespremenjen.
V karieri Angele Zupan je bilo ogromno sprememb. Na začetku njene poklicne poti sta bila poleg nje v delavnici le še Ištvan Lukačević in Maruša Zajc. Prostor in oprema so bili borni. Pozimi je v hotelu obratovala le slaščičarska delavnica s kavarno, zato ni bilo poskrbljeno za prehrano. Za kosilo je večkrat poskrbel Marušin mož. Delo je bilo izključno ročno in tudi naporno, saj so slaščičarke prenašale tudi 50-kilogramske vreče moke in sladkorja.
Težki so bili tudi lonci, navadni črni, št. 42. Imeli so en mikser, en kotliček za beljake, en za smetano, emajlirane sklede, navadne malo večje metlice za stepanje, t. i. šibe. Pekači so bili kvalitetni, ravni, brez modela in z le enim robom. Kremšnite so rezali ročno z navadnimi noži, ne s takimi z žago, da se oblat ni razcefral. Na začetku so z navadnimi rumenimi lesenimi metri odmerili, kje se bodo rezale. Kasneje so iz Nemčije dobili sodobnejšo napravo za merjenje (7 koleščkov na palici), ki so jo nastavili na 7 cm. Pri kremšnitah je namreč vse v znamenju sedmice, velike so sedem krat sedem centimetrov, krema se meša natanko sedem minut.
Prva slaščičarska delavnica je bila v srednjem delu hotela, etaža poravnana s cesto, s pečjo na drva. Zvečer so pripravili trske za naslednji dan in primerilo se je, da jih zjutraj ni bilo več, saj jih je pokuril že kdo drug. Nato so se konec 60. let prejšnjega stoletja preselili v spodnje prostore hotela, pod cesto. Pogoji dela so se izboljšali, a bilo je hladno, saj je pozimi v spodnjih prostorih delovala le njihova delavnica. Posodobili so se z električno pečjo, štedilnikom na plin, večjim hladilnikom in malim mešalnikom. Za pomivanje 40 pekačev so imeli na voljo zgolj 80-litrski bojler s toplo vodo. Jajca so hranili v zabojih, smetano v steklenicah, mleko v kanglah. Vso embalažo je bilo treba pomiti in vrniti, prav tako zvečer očistiti delavnico z vsemi pripomočki.
Leta 1975 so stari hotel podrli in 27. maja 1977 odprli novega. Z njim so dobili modernejšo slaščičarsko delavnico v prvi etaži z več kuhinjskimi aparati. Največje težave jim je predstavljal transport, saj je bilo slaščice treba voziti v kavarno čez cesto. Kremšnite so zelo krhke in občutljive in močnejšega tresenja ne prenesejo, smetana vrhunske kakovosti pa se hitro spridi. V kavarno so jih vedno prepeljali nerazrezane, tam pa jih je razrezal nekdo od slaščičarjev, ki je bil tega opravila res vešč.
Prve peči so bile večje, zato so bili večji tudi pekači in na enem 60 kosov kremšnit. Z novejšimi pečmi se je število zmanjšalo na 48 kosov.
Preden je šla Angela Zupan v pokoj, je bilo v delavnici 10 zaposlenih. Poleg kremšnit so za hotel pekli še torte, dnevne sladice, potice, krofe za pusta in delali sladoled.
