Enaindvajsetletni Anton Puncer je leta 1914 kot prostovoljec odšel v avstro-ogrsko vojsko. Kot pripadnik sanitetnih enot je bil na soški fronti, kjer je bil ranjen v glavo. Rane so bile tako hude, da je lahko dobil „zadnjo župo”, ki mu jo je zdravnik dovolil pojesti, rekoč: „Kar dajte mu jo, saj Tona ne bo več dolgo!”
Ker se je zdelo, da je mrtev, so ga dali v mrtvašnico. Ko ga je prišel sanitejec pogledat, ga je Tona vprašal: „A lahko dobim vinsko župo?” Sanitejec je začuden rekel: „Lej ga hudiča, a si še živ?”
Po okrevanju so ga poslali ponovno na fronto. Vrnil se je domov kot dezerter, huda rana in razmere so občutljivega fanta prizadele. Ni se nameraval vrniti nazaj na bojišče, a nekdo izmed sosedov ga je izdal, zato je bil prisiljen oditi ponovno v vojne vrste.
Pozneje je bil ujet, poslan v italijansko taborišče za vojne ujetnike v Kalabriji. Iz ujetništva se je domov vrnil kmalu po koncu prve svetovne vojne, star je bil 25 let, ves izmučen, suh in z žico zvezanimi čevlji. Njegova Marija mu je ob prihodu rekla: „Ali si duh ali si živ?!”
Vojna mu je pustila trajne posledice, ki se navzven sicer niso kazale, saj je bil fizično močan mož.
