Marjan Tepina (1913 – 2004) je 22. junija 1961 stopil na čelo ljubljanskega mestnega sveta in na tem mestu s ponovnima izvolitvama leta 1963 in 1965 ostal do maja 1967. Slovenska vlada je Marjana Tepino poklicala iz Beograda, da bi vodil novo urbanizacijo Ljubljane.
V svoji knjigi se arhitekt spominja priprave generalnega urbanističnega plana naše prestolnice:
»Prvi povojni urbanistični načrt Ljubljane – generalni plan urbanističnega razvoja – je bil izdelan leta 1965, ob dvajsetletnici osvoboditve Ljubljane izpod nacistične okupacije. Okrajšano mu pravimo GUP 66, ker je bil sprejet leto pozneje po javni razpravi. Nastajal je v okoliščinah brez velikih predhodnih znanj in izkušenj. Ljubljanska urbanistična tradicija je nastajala tako rekoč v praksi, zato ima GUP 66 toliko dobrih izkušenj, kolikor ima pomanjkljivosti. Tedaj ko smo ga delali in sprejemali, smo se zadovoljevali z oceno, bolje kakršen koli načrt kot pa brez njega. Predlog načrta je dobila vsaka ljubljanska družina. Organizator izdelave generalnega plana je bil arhitekt Marko Šlajmer, tedaj direktor ljubljanskega urbanističnega zavoda. O prihodnosti Ljubljane kot cilju urbanističnega plana smo tedaj zapisali: Ljubljani ustreza le perspektiva, ki ima za smoter poln profil središča narodno-državne skupnosti, združen s profilom sodobnega mesta, ki vsebuje vse elemente razvite materialne osnove, mestne infrastrukture in družbene nadgradnje.«
(Prostor in čas urbanizma in Ljubljane urbane. Ob stoletnici urbanizma 1895-1995, Ljubljana : Enotnost, str. 161-162.)
Marjan Tepina je bil rojen leta 1913 v Ljubljani. Po zaključeni realni gimnaziji se je šolal na arhitekturnem oddelku Tehnične fakultete v Ljubljani, pri arhitektu Jožetu Plečniku. V letih 1938 in 1939 je stažiral v Le Corbusierovem ateljeju v Parizu.
Leta 1941 se je priključil Osvobodilni fronti, bil interniran, ob kapitulaciji Italijanov leta 1943 pa je odšel v partizane.
Razen predsedovanja ljubljanskemu mestnemu svetu (1961-1967) je opravljal naslednje strokovne funkcije:
– 1957-1961 direktor Zavoda za urbanizem, stanovanjske in komunalne zadeve v Beogradu;
– med 1967 in 1971 generalni konzul SFRJ v Trstu;
– 1971-1974 je bil direktor Urbanističnega inštituta SRS;
– šef jugoslovanske delegacije v Komiteju za stanovanje Evropske ekonomske komisije v Ženevi
– delegat SFRJ v komiteju za okolje OECD v Parizu.
Leta 1975 je na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) doktoriral in nato kot redni profesor predaval teorijo in politiko varstva okolja.
Udeležil se je številnih urbanističnih natečajev, v dnevnem in strokovnem časopisju je stalno pisal o aktualnih urbanističnih in ekoloških vprašanjih ter objavil več samostojnih publikacij.
Natečaji: regulacija mesta Celja in predmestja Medlog (1939-40), regulacija Ljubljane (1939), natečaj za zgradbo Slovenski dom v Ljubljani (1940, prva nagrada), urbanizem obale maršala Tita v Splitu (1958), v Srbiji (Kalemegdan, Terazijska terasa, Beograd), ureditev Petkovškovega nabrežja v Ljubljani, center mesta Kranja in mnogi drugi. Večkrat je bil predsednik ocenjevalnih razsodišč na javnih natečajih.
Marjan Tepina je napravil tudi načrt za tajni bunker Osvobodilne fronte v tako imenovani generalovi rezidenci na Barjanski cesti. To je še obstoječa vila Vrhunec na Barjanski cesti 3. Marjan Tepina je bil poročen z Vrhunčevo hčerjo Lenko. Generalova rezidenca so hišo poimenovali zato, ker se je vanjo leta 1941 vselil italijanski fašistični general Tadeo Orlando, januarja leta 1943 pa general Gastone Gambara. Ko so oblast v Ljubljanski pokrajini prevzeli Nemci, so se v vili sestajali komandant nemških okupacijskih sil v Sloveniji Erwin Rösener, Leon Rupnik, škof Rožman in drugi. Družino so izgnali iz vile.
Literatura:
– Krečič, P.: Marjan Tepina. V: Enciklopedija Slovenije, 13. zv. (Š-T), str. 234-235. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1999.
– Tepina, M.: Prostor in čas urbanizma in Ljubljane urbane. Ob stoletnici urbanizma 1895-1995, Ljubljana : Enotnost, 1996.
– Vodovnik, D.: Nikoli odkrit bunker. V: Lublanske novice, let. 1, št. 2, 2. 11. 2017, str. 27.