Do danes je skoraj v popolno pozabo prešel podatek, da je v Sloveniji proizvodnjo znamenitega avta Renault 4, ki ga poznamo pod ljudskim imenom »katrca«, leta 1969 začel ljubljanski Litostroj.
Potem, ko je leta 1961 francoski koncern Renault poslal na tržišče svoj prvi avto te serije, je v naslednjih letih začel prenašati proizvodnjo tudi v druge države. Med letoma 1969 in 1972 je bil tako v takratni Jugoslaviji Litostroj tisti, ki mu je bila zaupana izdelava ne le modela 4, ampak cele serije osebnih avtomobilov Renault – modelov 4, 6, 8, 10, 12 in 16. V vseh primerih gre za različice tri-, štiri- ali petvratnih družinskih avtomobilov, ki naj bi bili ne le čim bolj udobni za vožnjo ljudi, ampak uporabni tudi za prevoz blaga, hkrati pa cenovno dostopnejši čim širšemu sloju ljudi.
Čeprav je že pred drugo svetovno vojno na primer podjetje Jožeta Peterce v ljubljanskih Kosezah s svojo karoserijo in notranjo opremo nadgrajevalo tako tovornjake, avtobuse kakor osebne avtomobile (tudi za češko Škodo), podobno dejavnost za avtobusne karoserije je za Bežigradom imelo tudi leta 1933 po Stanku Bloudku ustanovljeno podjetje Avtomontaža, velja sestavljanje avtomobilov v Litostroju za začetek slovenske montažne avtomobilske industrije.
Skoraj 20.000 Renaultovih modelov so sestavili v treh letih. V zelo kratkem času so preuredili in opremili dvorano odpreme za proces proizvodnje novega produkta, ob tem pripravili tudi parkirni prostor in poiskali nove sodelavce. In proizvodnja prvih avtov je stekla morda že konec oktobra, še verjetneje pa v začetku novembra 1969. Mraz v delavnicah in sneg sta jim pozimi dodatno oteževala te prve zagonske korake.
Vstop Litostroja v avtomobilsko industrijo je bil seveda glede na dotedanji asortima izdelkov vstop na povsem novo področje njihovega ustvarjanja. »Prva vozila že zapuščajo tovarno. Za naše razmere nam je uspelo preurediti potrebne prostore za montažo avtomobilov v zelo kratkem času, tako da lahko v dovolj dobro opremljenem objektu opravljamo prvo delo v proizvodnji avtomobilov,« beremo leta 1969 v članku decembrskega litostrojskega glasila.
Da se je vodstvo odločilo za strateško povsem nov tržni produkt in s tem novo tržno polje in 21. marca 1969 podpisalo pogodbo o kooperacijskem sodelovanju z Renaultom, so bili zagotovo neki globlji vzroki. Še posebej, ker so tej nameri v jugoslovanskem prostoru javno in verjetno tudi zakulisno nasprotovali mnogi. Največjo težo je imelo gotovo mnenje kragujevške Crvene zastave, torej domačega, jugoslovanskega proizvajalca avtomobilov.
To potrjuje tudi sočasna izjava direktorja koprskega Tomosa, ko pove, »da je že dalj časa znano, da Litostroj išče možnosti za opustitev dela proizvodnje in za prehod na montažo avtomobilov.« Odločitev za novo panogo torej ni bila le zgolj srečno ponujena priložnost, ampak je poleg iskanja rešitve za nekonkurenčnost in drago proizvodnjo sive litine morda temu botroval tudi strah pred pomanjkanjem naročil, ki se je v 60. letih pojavljal zaradi nekonsistentnih naročil za turbine in pripadajočo opremo, torej za njihovo primarno dejavnost, ko je bilo neko leto preveč, drugo premalo naročil.
Indija na primer je bila do leta 1967 Litostrojevo uspešno tržišče za izvoz turbin, tega leta pa je sama začela izdelavo vse opreme za hidroelektrarne. Če gledamo statistiko števila izdelanih turbin, vidimo, da ravno v obdobju od 1968 do 1972, v katerega pade tudi izdelovanja avtomobilov (jesen 1969–1972), njihovo število primerjalno najbolj upade. In smela je misel, da se to ni zgodilo samo zaradi zmanjšanja naročil turbin, ampak tudi zaradi na novo vpeljane proizvodnje avtomobilov. Resnejše načrtovanje tega posla pa se je začelo ravno nekje sredi leta 1967.
Številni zapisi v tovarniškem glasilu v letih 1969–1972 pa tudi drugje jasno kažejo, da je bilo kooperacijsko sodelovanje z Renaultom mišljeno kot dolgoročni projekt. Še avgusta 1972 so ob svoji 25-letnici v jubilejni številki glasila Litostroj objavili notico, da so 30. junija 1972 v Kersnikovi ulici v Ljubljani odprli nove poslovne prostore. Šlo je dejansko za razstavni salon avtomobilov znamke Renault-Litostroj. Za salonom v Mariboru na Tržaški cesti 48, ki je bil odprt 10. 9. 1971, je bil to njihov drugi avto salon.
Ob tej priložnosti je glavni direktor Marko Kržišnik napovedal, da se bo »po novih, bolj realističnih načrtih sodelovalo tudi z romunskim podjetjem Dacio, kjer že sestavljajo Renault 12«. Novico pisec zaključi z mislijo, da je »vsem mnogo do tega, da se Litostroj tudi na področju avtomobilske industrije čimbolj uveljavi, tako na domačem kot na mednarodnem tržišču«.
Glede na pravkar zapisano in glede na to, da je imel Litostroj z Renaultom sklenjeno tudi pogodbo o izključnem zastopstvu na jugoslovanskem trgu, da je torej ob kooperacijskem izdelovanju avtov imel tudi konsignacijsko pravico prodajati njihovo znamko vozil in rezervnih delov, se postavlja vprašanje, zakaj se je sodelovanje Renaulta in Litostroja leta 1972 potem nenadoma prekinilo in proizvodnja prenesla v novomeški IMV.
Od septembra 1972 dalje v internem glasilu Litostroj ni več objavljenih novic o TOZD-u Proizvodnja avtomobilov. Iz letnega pregleda gospodarjenja podjetja v letu 1972 je bilo razvidno, da je PE PA od planiranih 3600 izdelala 1223 avtomobilov. Kdaj točno so prenehali s proizvodnjo, ni jasno. Vsekakor nekje v drugi polovici leta 1972, v naslonu na nekatere dokumente pa lahko domnevamo, da morda že oktobra ali novembra 1972. V enakem trimesečnem poročilu iz aprila 1973 jih namreč ni več v seznamu obstoječih proizvodnih enot. Ukinitev montaže avtomobilov v TOZD Proizvodnja avtomobilov na prehodu iz 1972/73 je bila za delavce Litostroja ponovno senzacionalna novica.
Le da je imela namesto pozitivne tokrat negativno, šokantno konotacijo. Čeprav so uredniki v člankih glasila Litostroj že desetletja pogosto poudarjali pomen obveščenosti za vse delavce, so se glede dogajanja v zvezi s prenehanjem avtomobilske proizvodnje – ali sami od sebe ali pod »višjo« prepovedjo, tega ne vemo – zavili v popoln molk. Kakor je delavski svet podjetja 29. julija 1969 ustanovil samostojno organizacijo združenega dela Titovi zavodi Litostroj, Ljubljana, proizvodnja avtomobilov, tako je bila na podlagi suhoparno zapisanega sklepa delavskega sveta TOZD PA, sprejetega na 3. redni seji dne 17. 10. 1972, in na podlagi enako suhoparno zapisanega sklepa delavskega sveta podjetja, sprejetega na 7. redni seji dne 14. 3. 1973, za TZ Litostroj Ljubljana, TOZD Proizvodnja avtomobilov aprila 1973 podana vloga za izbris iz registra podjetij pri Okrožnem gospodarskem sodišču.
Prvo omembo možnosti prekinitve sodelovanja med Litostrojem in Renaultom v ohranjenih arhivskih virih, hkrati pa še najbolj vsebinsko pojasnjeno razlago vzročnosti, najdemo v zapisu 2. sklepa 7. redne seje upravnega odbora z dne 30. 8. 1972, v katerem beremo: »Upravni odbor je vzel na znanje informacijo, da tuji partner, kot tudi naše podjetje nista zadovoljna s stanjem na področju poslovanja PA, kar je posledica neustrezno rešenih gospodarskih instrumentov. Zaradi takega stanja je Litostroj že pred časom sprožil proces vključitve več partnerjev v nadaljnje poslovanje na tem področju. V odvisnosti od bodočih vlaganj posameznih partnerjev naj bi se opredelil obseg nadaljnjega sodelovanja Litostroja v proizvodnji avtomobilov RENAULT s tem, da je možno v primeru nadaljnje neurejenosti instrumentov računati tudi z odpravo proizvodnje avtomobilov in preusmeritvijo na ustrezno povečan obseg servisne dejavnosti za proizvode klasičnega programa.«
Naslednje sicer precej skope, a vendar relevantne informacije pa lahko najdemo v izvlečku iz zapisnika 3. redne seje delavskega sveta TOZD Proizvodnja avtomobilov z dne 17. 10. 1972, ki pove, da je bila na seji »ponovno obravnavana odpoved kooperacijske pogodbe firme Renault iz Francije« in »da je bil na podlagi sklepa predhodne 2. redne seje tega sveta obveščen o prenehanju kooperacijske pogodbe s firmo Renault zbor delovnega kolektiva«. V nadaljevanju pa še, da s tem »SOZD TZ Litostroj – Proizvodnja avtomobilov nima več naravnih pogojev za nadaljevanje dela, ker mu je z odpovedjo kooperacijske pogodbe prenehal predmet poslovanja«, ter »da se zbor strinja z zagotovitvijo matičnega podjetja, da se zaposlenim delavcem v SOZD PA, ki to žele, zagotovi ustrezno delovno mesto v matičnem podjetju in da matično podjetje TZ Litostroj prevzame vso aktivo in pasivo SOZD Proizvodnje avtomobilov«.
Izvleček iz zapisnika 7. redne seje delavskega sveta TZ Litostroj z dne 14. 3. 1973 pa enako pravniško hladno zaključuje: »Zaradi prenehanja predmeta poslovanja / odpoved pogodbe Renault za zastopstvo in kooperacijo / se redno likvidira in ukine v TZ Litostroj Temeljna organizacija združenega dela ‘Proizvodnja avtomobilov’ in izbriše iz registra gospodarskih organizacij pri Okrožnem gospodarskem sodišču v Ljubljani.« V 5. točki pa dodaja: »Obveznosti iz zastopniške pogodbe firme RNU Renault in konsignacijo prevzame Industrija motornih vozil Novo mesto, v smislu sporazumov, sklenjenih med TZ Litostrojem, RNU Renault iz Francije in Industrijo motornih vozil Novo mesto / protokoli od 24. 8. 1972 in poznejši aneksi/. Obveznosti preskrbe z rezervnimi deli dosedanje proizvodnje osebnih avtomobilov iz litostrojske proizvodnje so urejene s pogodbo od 3. 1. 1973, sklenjeno med Industrijo motornih vozil Novo mesto in Litostrojem, Ljubljana.«
Kljub tem dokumentom se zdi, da še vedno ni povsem jasno, ali je bila prekinitev pogodbe z Litostrojem enostranska odločitev Renaulta, ali je o tem v čemer koli odločala stroka, ali je plod odločitve širšega republiškega političnega vrha. Nepojasnjeno ostaja vprašanje, kako da je »neurejenost gospodarskih instrumentov« IMV lahko rešil, Litostroj pa ne.
Ko danes gledamo nazaj, vidimo, da je bila proizvodnja osebnih avtomobilov za Litostroj resnična, tudi za širšo javnost atraktivna, a vendarle kratka, triletna epizoda, ki pa se je zato za novomeški IMV, kasnejši Revoz, razvila v dolgotrajno in nadvse uspešno kooperacijo.