Po prelomu stoletja je Fritz Friedriger projektiral eno izmed svojih najbolj ambiciozno zasnovanih arhitektur. Leta 1903 je v nekdanjem Koroškem predmestju, na vogalu današnje Smetanove in Prežihove ulice, postavil secesijsko stavbo, ki je bila zasnovana za baronico Emmo Mixich Rast, po kateri je stavba dobila tudi ime.
Prvotno je arhitekt za baronico načrtoval mnogo bolj monumentalno in reprezentančno hišo, vendar je kasneje iz neznanih razlogov izdelal popolnoma spremenjen načrt, po katerem je bila stavba na koncu tudi zgrajena. Leta 1921 pa je bilo po načrtih Ubalda Nassimbenija stavbi dodano še podstrešno stanovanje po naročilu Adolfa Klubičke.
Vogalna Baroničina hiša je zasnovana kot najemniška enonadstropna stanovanjska stavba z močno vertikalno členjeno fasado. Njen prisekan vogal je poudarjen s segmentnim strešnim čelom z veliko polkrožno luneto, ki ga v temenu zaključuje ženska figuralna maska. Vsako od obeh pročelij ima svoj vhod s portalom; na Smetanovi ulici je uvozni portal, na Prežihovi pa vhodni portal za pešce, nad katerim se dviguje balkon s prevotljeno ornamentirano ograjo.
Zunanjščino, ki jo je Friedriger zasnoval po takratni dunajski modi, krasi bogata secesijska ornamentika, značilno secesijski pa so tudi pasovi iz rumene keramike in okrogle keramične ploščice nad okni. Fasadi dajejo glavni dekorativni pečat ženske figuralne maske iz štuka, ki jih je arhitekt uporabil kot zaključke pilastrov, konzol nad napuščem in kot okras nad luneto. Ulite so bile s pomočjo treh kalupov, ki so se razlikovali po obliki in velikosti. Z različno secesijsko ornamentiko pa so bogato okrašene tudi okenske obrobe, portalni okvirji in balkon.
Razen bogato secesijsko okrašene zunanjščine in secesijsko oblikovanega stopnišča v notranjosti stavba ne premore za secesijo tako značilnega razgibanega volumna stavbe.
Čeprav je Friedriger s stavbama na Mlinski 10 in Linhartovi 21 ustvaril bistveno bolj secesijski stavbi, je prav Baroničina hiša tista, ki velja za najlepšo in najčistejšo ohranjeno secesijsko stavbo v mestu. Hiša na Mlinski 10 je namreč ohranjena samo na načrtih, stavba na Linhartovi 21 pa je precej svojih secesijskih elementov izgubila s kasnejšo obnovo.
Baroničina hiša, ki ima v etaži po dve večji in štiri manjša stanovanja, je dolga desetletja močno propadala. Zaradi nevzdrževanja so propadali omet, ornamentalno okrasje in stavbno pohištvo. Z neustreznimi posegi so stanovalci hiše samovoljno posegali v objekt. Na ulični fasadi so zamenjali skoraj vsa prvotna okna, nekatere okenske odprtine so spremenili v vratne in obratno, neustrezni posegi pa so bili izvedeni tudi na dvoriščnih fasadah in v notranjščini spomenika.
Pred dokončnim propadom jo je v sodelovanju z arhitektom Davidom Mišičem in Zavodom za varstvo kulturne dediščine rešila Univerza v Mariboru. Z obnovo, ki je bila zaključena leta 2015, se je iz stanovanjske hiše preobrazila v javni objekt, namenjen raziskovalnim in študijskim dejavnostim Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Medtem ko je zunanjščina stavbe ohranila primarno podobo, pa se je dvoriščna stran Baroničine hiše funkcionalno spojila s sodobnim objektom Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.
Leta 1992 je bila z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor razglašena za umetnostni in arhitekturni spomenik, vpisana pa je tudi v Register kulturne dediščine Slovenije.
