Pri Destovnikovih so bile preiskave zaradi Kajuha precej pogoste, gestapo je nenehno poizvedoval za njim. Karli se v Šoštanju ni več počutil varnega, zato je sredi septembra 1941 odšel v Ljubljano. Nemško-italijansko mejno črto je prešel po stezah ob Savi z dokumenti na ime Drago Jeran. Ljubljana je bila tedaj osrčje boja za nacionalni obstanek in je imela vodilno vlogo v vsenarodnem odporu. Italijanski fašisti in nemški nacisti so začrtali mejo v njeni neposredni okolici. Po mestu so bili postavljeni leseni španski jezdeci, ki so omejevali prehode in zapirali ulice.
S pomočjo prijateljev se je Kajuh kar hitro vživel v novo življenje v Ljubljani in že mnogo pisal. Novonastale pesmi so imele bojno tematiko, s katerimi je želel mobilizirati vse sile za boj proti okupatorju in vlivati neomajno vero v ponovno svobodno življenje. Udeležil se je sestankov, ki sta jih vodila Bojan Štih ali Milan Pogačnik. Sestanki so imeli kulturni pridih, razglabljali so tudi o položaju na bojiščih in o vlogi Osvobodilne fronte. Pripravljali so literarne večere, na katerih je Kajuh recitiral svoje pesmi z ljubezensko in predvojno socialno tematiko in prve vojne pesmi: Kralj Matjaž, Okupacija, V Srbijo v Šlezijo, Pet in dvajset, Naša pesem, Mogočne pesmi bomo peli, Poglobimo boja struge, Zaplenjeno pismo s fronte, Slovenska pesem.
