Naročnica mirnskih fresk v prezbiteriju med leti 1463 in 1465 je bila Neža Kozjaška z gradu Mirna, ki je upodobljena v cerkvi na ostenju južnega okna v prezbiteriju bližje ladji. Grad Mirna je kot deželnoknežji fevd od 1461 do 1468 upravljal Vigul Turjaški, ki je bil poročen z Nežo Kozjaško, sorodnico Hermana Kozjaškega, ki je imel pred tem mirnski grad v lasti kot celjski fevd. Vpliv Vigula Turjaškega je moral biti v Mirnski dolini tedaj zelo močan, saj je imel v lasti še Dob pri Mirni in Rakovnik pri Mirni, od krškega škofa pa je dobil v upravljanje tudi grad Škrljevo. Temu primerno velik je bil ugled njegove soproge Neže Kozjaške.
Freske na oboku prezbiterija so bile odkrite in restavrirane leta 1968. Že njihov restavrator Izidor Mole je opozoril, da so med najbolj kvalitetnimi in najbolj ohranjenimi pri nas. Obok mirnske cerkve se s premišljeno vsebinsko zasnovo in paleto uglajeno razgibanih in barvno čudovito uglašenih svetniških in angelskih postav po mnenju Janeza Höflerja uvršča v sam vrh slovenskega gotskega stenskega slikarstva. »V naš prostor prinaša slogovne novosti, ki se kažejo v novem, bolj realističnem dojemanju prostora in v oblikovanju figur. Pri svojem delu si je pomagal z grafičnimi predlogami Mojstra E. S. Njegove figure so izjemno elegantne, dolgih vitkih teles, ki jih kljub bogati draperiji lahko začutimo pod gubami. Značilni so vitki pasovi, elegantne drže in neke vrste kontrapost. S svojo likovno govorico mojster prekinja tradicijo mehkega sloga in v naš prostor uvaja novi, severni gotski realizem, ki se je v tistem času rojeval v umetnosti nizozemskega in nemškega prostora. Za mojstra Bolfganga so značilni predvsem nežni, lirični izrazi, mehki barvni prehodi, po drugi strani pa že nov način zalamljanja draperije, ki prekinja mehko valovanje, tipično za mednarodno gotiko«, je Janeza Höflerja povzela Anabelle Križnar. Leta 2002 je Janez Höfler poslikavo mirnskega oboka označil »kot evropsko pomemben spomenik«.
Mojster Bolfgang je uporabil že uveljavljen, vendar nekoliko razširjen ikonografski program kranjskega prezbiterija, ki mu ga je omogočala daljša izvedba rombastega oboka prezbiterija z zaključno zvezdo v obsegu dveh pol in petosminskega zaključka. Slikarju je bilo na voljo 26 polj za 35 kompozicij. Osrednja obočna polja s podobo Kristusa Odrešenika v spremstvu tetramorfov je razširil z Marijo kot apokaliptično ženo in štirimi svetimi devicami, Dorotejo, Barbaro, Katarino in Marjeto. Na sosvodnicah ob slavoloku sta angela s trobento in simboli Kristusovega pasijona. Okrog prestolujočega Kristusa so evangelisti, Matej, Luka, Marko in Janez, ter zahodni cerkveni očetje, Gregor, Hieronim, Ambrož in Avguštin. Rombaste kompozicije obdaja devet dvojnih prizorov v obliki prelomljenega enakokrakega trikotnika, v katerih se nahajajo muzicirajoči angeli. Mojster Bolfgang dela na oboku prezbiterija ni dovršil, o čemer pričata muzicirajoča angela na jugovzhodnih poljih oboka, in sicer angel z napisnim trakom in draperija angela s harfo, ki ju je naslikal Podpeški mojster okoli leta 1498 hkrati s freskami na ladijskem oboku. Mojster Bolfgang se je poleg oboka prezbiterija lotil tudi poslikave njegovih sten, a zdi se, da tudi tu dela ni opravil do konca. Naslikane so štiri kompozicije na stenah in šest v okenskih ostenjih. V poligonalni zaključek severovzhodne stene je postavil figuralni prizor Janeza Krstnika peljejo na morišče in tri svetniške figure, Magdaleno (?), Volbenga in Miklavža, v ostenjih treh oken pa so upodobljeni donatorica fresk in pet svetniških postav: na vzhodnem oknu Helena in Ema Krška, na jugovzhodnem oknu Agata in Apolonija Aleksandrijska in na južnem oknu Elizabeta Ogrska in Neža Kozjaška. S treh sten prezbiterija so ob barokizaciji cerkve omet obtolkli in zravnali z novim ometom. Danes so te stene prazne.