Eno od ulic v mestni četrti Dolgo polje so poimenovali po Srečku Brodarju, naravoslovcu in arheologu, ki je zaslovel z odkritjem Potočke zijalke. Njegova življenjska pot se je začela leta 1893 v družini železničarskega ključavničarja v Ljubljani, kjer je bil rejenec. Sprva je želel postati strojevodja, po končani osnovni šoli in gimnaziji v Ljubljani pa je odšel študirat naravoslovje na Dunaj. Bil je dober študent, a tik pred koncem študija se je začela 1. svetovna vojna. Poslali so ga na soško fronto, kjer je bil hudo ranjen. Po okrevanju je študij nadaljeval na Dunaju, po razpadu Avstro-Ogrske pa je zaključni profesorski izpit opravil leta 1920 v Zagrebu.
Brodarjevo prvo delovno mesto je bilo na Poljanski gimnaziji v Ljubljani, nato pa je bil profesor naravoslovja na celjski gimnaziji, kjer je ostal do leta 1939. Po uspešnem zagovora doktorata iz geologije in paleontologije se je preselil v Ljubljano in leta 1946 postal izredni, leta 1951 pa redni profesor ljubljanske univerze. Postal je častni doktor (1969), leta 1978 pa še zaslužni profesor. Bil je član SAZU, od leta 1975 tudi član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Deloval je v številnih strokovnih in znanstvenih društvih ter urejal Arheološki vestnik in zbornik Acta carsologica. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado (1949 in 1960), leta 1974 pa še Kidričevo nagrado in nagrado Avnoja.
Njegovo najznamenitejše odkritje je bila Potočka zijalka na Olševi, ki jo je odkril ob naključnem izletu gore 1. avgusta 1928, ko je v votlini iskal vodo. Ko je ob razgovoru s kolegi izvedel, da neki kmet z druge strani meje doma hrani kosti jamskega medveda in da verjetno izvirajo ravno iz te votline, je reševanje arheološke dediščine steklo izredno hitro. V nekaj tednih je nabral dovolj denarja, da je lahko z dvema študentoma in nekaj domačini začel odkrivati skrivnosti votline. Odkritje več kot 130 koščenih konic na nadmorski višini 1.800 m je bilo nadvse pomembno in je močno odmevalo v takratnem znanstvenem svetu, saj je odločilno vplivalo na tolmačenje zadnje würmske ledene dobe in mlajšega paleolitika. Arheologi so imeli najdbe iz Potočke zijalke za tako posebne, da so postavili celo novo skupino in jo poimenovali olševien.
Do 2. svetovne vojne je Brodar raziskoval ostanke paleolitika tudi drugod po Sloveniji: Mornovo zijalko, Špehovko, Njivice pri Radečah, Jamo pod Herkovimi pečmi pri Radljah ob Dravi in Kostanjevico. Dokazal je, da je bila današnja Slovenija pomembno paleolitsko območje na obrobju Alp in pomemben most med paleolitskimi kulturami Panonske nižine in severnoitalijanskih pokrajin.
