Proti topilnici se je tako sprožila „čebelarska pravda”, ki se je vlekla več let. Ko se je pravda začela, je topilnica najela pravne zastopnike v prepričanju, da jim zmaga ne uide.
Tožba je bila vložena leta 1921 na tedanje deželno (zborno) sodišče v Ljubljano. Bistvo pravde je bila vsebnost žvepla v litijski rudi in vpliv na razvoj, stanje in propad čebeljih družin.
Prvi tožnik je bil Mihael Bernik (1870-1951). Bil je ustanovni član društva, predlagatelj tožbe proti Topilnici svinca Litija, pobudnik združevanja prizadetih litijskih čebelarjev in v letu 1920 prvi tajnik čebelarskega društva Litija. Med čebelarji je bil zelo spoštovan, neutruden in vztrajen borec za čisto okolje Litije. Po poklicu je bil krojač, po njegovi smrti je z njegovimi čebelami čebelarila soproga Rozalija. Mihael Bernik je bil predsednik društva na prelomu 40. in 50. let prejšnjega stoletja in častni predsednik do svoje smrti.
Drugi tožnik je bil Franc Vidic (1878-1947). Bil je Bernikov prijatelj, sledil je njegovi prošnji za sodelovanje v tožbi proti topilnici. Po njegovi smrti je za njegove čebele poskrbel sin France, ki se je aktivno vključeval v društvo. Obema tožnikoma, Berniku in Vidicu so kot priče pomagali drugi čebelarji.
Alojz Žigon je bil predstojnik okrajnega sodišča v Litiji in kot sodni svetnik nastavljen na litijsko sodišče 15. 9. 1919. Bil je prvi predsednik Čebelarskega društva Litija. Zaradi pomoči čebelarjem, ki jim je s srcem pripadal, je bil šikaniran. Prisilili so ga k odstopu, bil pa je tudi premeščen.
Dr. Juro Adlešič, zagovornik čebelarjev, je čebelarjem svetoval, da topilnico tožita le dva čebelarja.
Pomembno vlogo v pravdi je imel tudi Ivan Jurančič, sodni izvedenec za čebelarsko stroko, potujoči čebelarski učitelj iz Andrencev (sedaj občina Cerkvenjak). Po njem se sedaj imenuje njihovo čebelarsko društvo.
