Celjsko društveno življenje je na prelomu iz 19. v 20. stoletje doživljalo pravi razcvet; leta 1893 je v mestu delovalo že 32 in leta 1918 celo 110 društev, podružnic in sekcij. V Celju je leta 1919 socialistično orientirano delavstvo ustanovilo društvo Naprej kot podružnico slovenske Svobode (in po imenu naslednika leta 1914 ustanovljenega društva Vorwärts).
Ob ustanovitvi je društvo imelo eno samo dejavnost: moški pevski zbor. Malo zatem sta se oblikovali še tamburaška in planinska sekcija in tako je celjska Svoboda predstavljala eno najaktivnejših podružničnih društev. Njeno delo je še posebej zaživelo leta 1927, ko se je preimenovalo v Delavsko prosvetno društvo Svoboda in dobilo prostore za svoje dejavnosti v poslopju Delavske zbornice v Razlagovi ulici. Prizadevni člani so s svojim entuziazmom organizirali veliko število prireditev, dosegali soliden nivo nastopov in tako s svojimi idejami prodirali med delavske sloje Celja in okolice. Med najbolj aktivnimi so bili pevska, dramska, tamburaška in šahovska sekcija, knjižnica in Prijatelji prirode, izvedli pa so tudi vrsto predavanj. Samo leta 1931 je imela celjska podružnica Svobode kar 34 različnih prireditev: 12 predavanj, 12 pevskih koncertov in nastopov, eno igro in razne druge prireditve; imela je tudi zelo aktivno šahovsko sekcijo.
Pevska sekcija
Celjska podružnica Svobode je, kot rečeno, vključevala več sekcij, med katerimi je bila glede števila in kvalitete najuspešnejša pevska. Zborovsko petje je v Celju namreč predstavljalo temeljno glasbeno dejavnost. Pevski zbor je – takrat pod imenom Naprej – nastopil že 1. maja 1919, najbolj aktiven pa je bil po letu 1929, ko ga je prevzel zborovodja Ciril Pregelj. Redno so nastopali bodisi v Celjskem bodisi Narodnem domu. Znameniti so bili njihovi poletni koncerti v mestnem parku; čisti dobiček s teh koncertov je bil namenjen Olepševalnemu društvu Celje. Sodelovali so tako rekoč na vseh društvenih družabnih prireditvah. Vsako leto so ob Vseh svetih skupaj z drugimi celjskimi zbori nastopili tako na mestnem kot okoliškem in bolniškem pokopališču. V letu 1932 npr. je bilo vseh Svobodinih koncertov v Sloveniji kar 42, od tega največ v Celju (11); za to so Celjani potrebovali 85 vaj (dvakrat do trikrat tedensko), na katerih so se naučili 40 novih pesmi. Tako so lahko tega leta npr. na koncertu v Celjskem domu brez težav peli jugoslovanske, češke in ruske pesmi. Nastopili so v Laškem, Žalcu, Trbovljah in Ljubljani – ta koncert ob otvoritvi delavskih prosvetnih večerov je prenašal tudi ljubljanski radio. Za isti radio, in sicer za oddajo Predstavljamo vam naša mesta, so tri leta kasneje posneli pesem Splavarska.
Dramska sekcija
Gledališke igre so v Celju prirejali Dramatično društvo, Katoliško prosvetno društvo, Sokol, Klub naprednih slovenskih akademikov, Krekova mladina itd. V tej veliki konkurenci je dramska sekcija celjske Svobode pod svojim okriljem uspela zbrati dovolj članov (leta 1933 jih je bilo več kot 40), ljubiteljev in navdušencev, ki so pomanjkanje izobrazbe nadoknadili s prizadevnostjo. Vadili so dvakrat tedensko v društveni sobi na Razlagovi ulici. Poleg dramske skupine je v okviru Svobode od leta 1929 deloval tudi govorni zbor, ki je prišel do izraza zlasti pri prosvetnih večerih in akademijah; vodil ga je Slavko Šlander. Že ob prvem maju leta 1919 so nastopili v celjskem gledališču. Njihova uprizoritev Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice leta 1932 je v Celju globoko odmevala. Istega leta so na Cankarjevi proslavi uprizorili del Cankarjevega Kralja na Betajnovi, naslednje leto pa še Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. V letu 1935 je dramska sekcija naštudirala dve deli: Cankarjeve Romantične duše in Nušičevo komedijo Navaden človek. Leta 1937 so v Narodnem domu uprizorili igro Njega ni, leto kasneje pa so naštudirali kar tri predstave: veseloigro V črni mlaki ter žaloigro Bratomor na Metavi (oboje so odigrali v Narodnem domu) ter čarobno burko Lumpacij vagabund (v celjskem gledališču).
Tamburaška sekcija
Eno prvih sekcij je predstavljal tamburaški orkester. Deloval je že vsaj od leta 1921. Štel je 10 članov, nastopal pa je praktično na vseh prireditvah Svobode, na prosvetnih večerih, pri dramskih predstavah ipd.
Šahovska sekcija
Tudi šahovska sekcija, ki so jo vodili dobri šahisti, je bila zelo aktivna. Glavni cilj sekcije ni bil, da bi dosegali vrhunske rezultate, ampak težnja, da bi šahovsko igro razširili med širše delavske sloje. Kljub temu je šahovska sekcija priredila več turnirjev za prvaka sekcije ter igrala simultanke s šahisti iz Maribora, Ptuja, Trbovelj in drugod. Štela je 14 rednih članov, v glavnem delavcev in trgovskih pomočnikov. Redne šahovske večere (turnirji, redne vaje, simultanke) so organizirali ob sredah. Leta 1932 se je sedem celjskih šahistov udeležilo simultanke proti mariborskemu mojstru Vasji Pircu, enkrat je zmagal njihov član. Ko se je v času oblastne konference Zveze privatnih nameščencev v Mariboru leto kasneje vršil turnir med celjskim in mariborskim klubom Svobode, je celjska sekcija zmagala s 6 : 4. Istega leta so se udeležili simultanke z bivšim celjskim šahovskim prvakom Diehlom – člani Svobode so dobili tri partije, dve so remizirali, 14 pa izgubili.
Organiziranje predavanj in izobraževanj
Svoboda je že od vsega začetka organizirala tudi predavanja, na katerih so govorili ugledni socialistično usmerjeni kulturni delavci. Sprva so bila v meščanski šoli, kasneje v dvoranah po Celju. Pogosto so predavanja organizirali v sodelovanju, npr. z Ljudskim vseučiliščem (člani Svobode so se imeli pravico udeleževati vseh njihovih predavanj) in Klubom naprednih slovenskih akademikov (serija poljudnoznanstvenih predavanj, s katerimi so bili položeni temelji ljudskoizobraževalni organizaciji, ki je uspešno delovala celih dvajset let in je tako rekoč prerasla v Ljudsko univerzo). V odboru društva Ljudsko vseučilišče, katerega predsednik je bil vladni svetnik Emilijan Lilek, so bili tudi predstavniki celjskih kulturnih in strokovnih društev, tudi Svobode.
Napovedano predavanje avantgardnega Antona Podbevška leta 1921 na akademiji celjske Svobode ob tretji obletnici Cankarjeve smrti je v javnost vneslo nemir: ker je le-ta pred dnevi že nastopil v Šoštanju, kjer je govoril proti (unitaristični) državi, so predavanje prepovedali, akademijo pa vseeno izpeljali. Je pa imel Podbevšek priložnost celjski javnosti spregovoriti naslednje leto na I. umetniškem večeru celjske Svobode, skupaj z Angelom Cerkvenikom, Tonetom Seliškarjem in Štefanijo Ravnikar.
Poleg predavanj je Svoboda za svoje člane pripravljala tudi tečaje nemščine, esperanta, knjigovodstva, tečaj za delavske zaupnike v podjetjih. Leta 1928 so na posebnem večeru obeležili 100-letnico Tolstojevega rojstva. Leta 1931 je dr. Henrik Tuma s pomočjo skioptičnih slik predaval o turizmu in Alpah. V začetku tridesetih let so bili pri Svobodi izjemno aktivni pri organizaciji prosvetnih večerov (ob 50-letnici Marxove smrti, spominska svečanost za češkim predsednikom Masarykom) in predavanj (npr. Marksizem in vera, Delavska kultura, Kitajska, Ivan Cankar, Fašizem, O Japonski, Nastanek in razvoj fašizma, O smrtni kazni).
Knjižnica
Knjižnica Svobode je delovala že od ustanovitve 1919. leta dalje. Dokler niso imeli društvenih prostorov, je delovala v hotelu Pri kroni. Leta 1924 je premogla že 700 knjig, invalidi, dijaki, obrtni, trgovski in drugi vajenci ter šoloobvezni otroci pa so imeli pri izposoji polovični popust. Za dopolnjevanje knjižnice so izvajali različne prireditve, npr. cvetlični dan na celjskih ulicah. Pogosto so sodelovali tudi z Ljudskim vseučiliščem. Med delavstvom so pospeševali bralno kulturo, tudi s priporočanjem knjig Cankarjeve družbe.
Športna sekcija
Že leta 1919 je pri Svobodi zaživela športna dejavnost. Trikrat tedensko je v telovadnici meščanske šole potekala telovadba. Leta 1920 pa so delavci že gojili tudi nogomet – ustanovili so S. K. Svoboda. Nogometna sekcija podružnice Svobode za Celje je leta 1920 v Mariboru prvič javno nastopila in tudi zmagala. Od konca dvajsetih let dalje so (gaberski) delavci za svoj, delavski klub, šteli Olimp, ki je skoraj vsako nedeljo odigral kakšno tekmo. V okviru zleta Svobod 1935. leta je bil na Glaziji nogometni turnir, na katerem je v rdečih dresih pred 700 gledalci nastopil tudi celjski klub Olimp. Leta 1931 so ustanovili še smučarsko in težkoatletsko, pozneje pa še lahkoatletsko sekcijo.
Prijatelji prirode
Planinsko društvo je skrbelo za izlete v planine, ki so bili priložnost ne le za druženje, temveč tudi za oblikovanje delavske pripadnosti. Celjski delavci so radi zahajali na Mrzlico, Celjsko kočo, Mozirske planine in Šmohor, tradicionalni so bili njihovi prvomajski izleti. Leta 1929 so dočakali ustanovitev društva Prijatelji prirode, ki je pod vodstvom dr. Henrika Tume postalo podružnica jugoslovanskega istoimenskega društva in je nastalo po vzoru nemških in avstrijskih tovrstnih društev, ki so s planinskimi kočami skrbela za udejstvovanje delavcev v naravi. Poleti 1931 je okviru društva Prijatelji prirode moški pevski zbor celjske Svobode skupaj z zbori iz revirjev organiziral na Mrzlici veličasten nastop.
Sekcije Svobode so delovale s pomočjo občinskih subvencij. Podatkom o občinskih podporah celjski Svobodi lahko sledimo od leta 1928 dalje. Takrat je dotacija znašala 4000 din, 1931. leta (začetek velike gospodarske krize) je padla na 1600 din, leta 1933 je znašala le 500 din, 1934. in 1935. se sploh ne omenja, medtem ko je 1938. leta znašala ponovno 1000 din. Vmes je Svobodo – sicer minimalno – kakšno leto subvencionirala tudi okoliška občina.
Leta 1939 je društvo ustanovilo novo sekcijo – Delavsko fanfaro Vzajemnosti – z namenom, »da odpomore potrebam in poživi delovanje društva, ker tudi daleč na okrog ni nobene prave res delavske godbe«, ki pa ni zaživela.
Poleg različnih sekcij je potrebno omeniti še ostale aktivnosti celjske Svobode: veselice, silvestrovanja v Narodnem domu, maškarade, dobrodelni cvetlični dan na celjskih ulicah (za izpopolnitev knjižnice, za ustanovitev Ljudske kuhinje), plesno šolo ob nedeljah zvečer (sprva v gostilni Zeleni travnik, kasneje v Celjskem domu), tombole (leta 1931 sta bili prvi dve nagradi šivalni stroj in moško kolo), sodelovanje pri izvedbi zdravstvenega tedna in protituberkulozne lige itd.
Svoboda je v Celju imela dolgo časa težave s prostori; pred prvo svetovno vojno so bila zbirališča celjskega delavstva v samskem domu v Delavski ulici ter v gostilnah Pri zelenem travniku ob Voglajni in Pri divjem možu (kasnejši Ameriki). Delovanje posameznih sekcij in društva kot celote je postalo lažje, ko so leta 1929 dobili prostore v Delavski zbornici na Razlagovi ulici. Leta 1940 so iz Delavskega zbornice deložirali delavske organizacije, tudi Svobodo oz. Vzajemnost, kot se je imenovala od leta 1935.
Celjska Svoboda je pomagala tudi pri ustanavljanju delavskih društev v sosednjih krajih, npr. Libojah, Štorah, Ljubečni in Zabukovici. Delavsko prosvetno društvo Svoboda Zagrad je bilo leta 1930 ustanovljeno pod imenom Pevsko in godbeno društvo Sloga Zagrad. Kasneje, od 1950 do 1955, je bilo sekcija Svobode Gaberje, leta 1955 pa se je osamosvojilo in je aktivno še danes.