Odpravo so sestavljali Marko Prezelj – vodja, Boris Lorenčič, Rok Blagus, Tine Cuder, Matej Kladnik, Samo Krmelj in zdravnik dr. Damijan Meško.
Za prebivalce Butana je Chomolhari ena najsvetejših gora, zato vzponov nanjo ni veliko. Po napornem urejanju birokratskih zadev je bil kargo poslan v Nepal, odprava pa je poletela v Peking in od tam z vlakom v Lhaso. Iz Lhase so z džipi nadaljevali pot proti gori. Bazo so imeli ob ledeniškem jezeru Chomo Lharang na nadmorski višini 5100 metrov.
Aklimatizacija je potekala po okoliških vrhovih, od katerih je bil eden visok blizu 7000 metrov, Jangmo Gopsha. 12. oktobra so odšli iz baze proti steni. Tik pod steno so postavili šotore in naslednji dan začeli plezati izbrane smeri. Marko Prezelj in Boris Lorenčič sta začela vzpon po ozebniku, kjer sta gazila, saj je bilo le nekaj odsekov dovolj trdnih za plezanje po konicah derez. Ko sta izplezala na raz, sta nadaljevala po njem. Gazila sta napihan skorjast sneg.
Veter je bil njun zvesti spremljevalec. Tik pred strmo skalno stopnjo sta postavila bivak, na višini 6300 metrov. Zgodaj zjutraj sta nadaljevala preko prve skalne stopnje, sledilo je kombinirano plezanje preko druge skalne stopnje. Nad kaminom sta bila grozeča opast in previs, s katerega je visela dolga ledena sveča. Prezelj je kamin obšel po levi strani. Ta dan sta splezala do višine 6700 metrov, a se vrnila 400 metrov nazaj v varno zavetje bivaka. Naslednji dan sta še enkrat splezala do višine 6700 metrov, kjer sta rudarila v led, da sta si sploh lahko postavila bivak. 16. oktobra sta dosegla vrh, nenavezana po sneženem grebenu, in sestopila do višine 6300 metrov. Dan kasneje sta bila v bazi. Prezelj je na blogu zapisal: ”Obema se je na koncu vdrlo v krajno zev, kot bi naju gora hotela še zadnjič opomniti, da koncentracija ne sme popustiti.”
Vzpon po severozahodnem stebru na Chomolhari je bil nagrajen z zlatim cepinom za leto 2006.
Avtorica besedila: Jelena Justin
Aklimatizacija je potekala po okoliških vrhovih, od katerih je bil eden visok blizu 7000 metrov, Jangmo Gopsha. 12. oktobra so odšli iz baze proti steni. Tik pod steno so postavili šotore in naslednji dan začeli plezati izbrane smeri. Marko Prezelj in Boris Lorenčič sta začela vzpon po ozebniku, kjer sta gazila, saj je bilo le nekaj odsekov dovolj trdnih za plezanje po konicah derez. Ko sta izplezala na raz, sta nadaljevala po njem. Gazila sta napihan skorjast sneg.
Veter je bil njun zvesti spremljevalec. Tik pred strmo skalno stopnjo sta postavila bivak, na višini 6300 metrov. Zgodaj zjutraj sta nadaljevala preko prve skalne stopnje, sledilo je kombinirano plezanje preko druge skalne stopnje. Nad kaminom sta bila grozeča opast in previs, s katerega je visela dolga ledena sveča. Prezelj je kamin obšel po levi strani. Ta dan sta splezala do višine 6700 metrov, a se vrnila 400 metrov nazaj v varno zavetje bivaka. Naslednji dan sta še enkrat splezala do višine 6700 metrov, kjer sta rudarila v led, da sta si sploh lahko postavila bivak. 16. oktobra sta dosegla vrh, nenavezana po sneženem grebenu, in sestopila do višine 6300 metrov. Dan kasneje sta bila v bazi. Prezelj je na blogu zapisal: ”Obema se je na koncu vdrlo v krajno zev, kot bi naju gora hotela še zadnjič opomniti, da koncentracija ne sme popustiti.”
Vzpon po severozahodnem stebru na Chomolhari je bil nagrajen z zlatim cepinom za leto 2006.
Avtorica besedila: Jelena Justin