Franc Pintar (1878–1973), po domače Jeričev ata iz Knap v Selški dolini, je bil doma s Sv. Tomaža nad Praprotnim.
Po odsluženi vojaščini je z dvajsetimi leti odšel s trebuhom za kruhom. Pot ga je sprva vodila v Leoben, kjer je več let delal v premogovniku, leta 1904 pa še čez lužo (Utah, Wyoming), kjer je štiri leta v rudnikih kopal zlato. Leta 1908 se je z lepim zaslužkom vrnil domov in si še isto leto ustvaril družino v Knapah v Selški dolini, kjer sta z ženo vodila gostilno. Toda kmalu je moral spet za zaslužkom v Ameriko. Tokrat je ostal dve leti. Tudi žena si je želela iti z njim, a je bilo življenje na zahodu pretežko. Ob začetku prve svetovne vojne je bil Franc vpoklican med črnovojnike. Doma je pustil ženo s štirimi otroki.
Črnovojniki so predstavljali vojaške enote, sestavljene iz prestarih ali premladih, delno tudi invalidnih mož in fantov, ki so opravljale zaledne vojaške aktivnosti, pri tem so bodisi varovale infrastrukturo in vojaške objekte ter oskrbna središča ali pa so jih namenjali za pomoč frontnim enotam. Proti koncu vojne so jih zaradi pomanjkanja vojakov vse pogosteje pošiljali v prve bojne vrste.
Ko je leta 1915 vas Knape pogorela v požaru, je Franc dobil mesec dni dopusta, da je lahko pomagal pri obnovi hiše. Janko Okorn, po domače Kotovcov iz Knap, je povedal, da so vaščani v času, ko so bili njihovi možje na fronti, množično molili okrog vaškega znamenja. Ko je bilo vojne konec, pa so molitve hitro opustili.
Franc je dobil vojaško odpustnico konec aprila 1917. Drugo polovico življenja je preživel bolj mirno. Gostilna, ki sta jo vodila z ženo, je slovela daleč naokrog. Mnogo prijetnih uric je Jeričev ata posvetil čebelarjenju.
Črnovojniki so predstavljali vojaške enote, sestavljene iz prestarih ali premladih, delno tudi invalidnih mož in fantov, ki so opravljale zaledne vojaške aktivnosti, pri tem so bodisi varovale infrastrukturo in vojaške objekte ter oskrbna središča ali pa so jih namenjali za pomoč frontnim enotam. Proti koncu vojne so jih zaradi pomanjkanja vojakov vse pogosteje pošiljali v prve bojne vrste.
Ko je leta 1915 vas Knape pogorela v požaru, je Franc dobil mesec dni dopusta, da je lahko pomagal pri obnovi hiše. Janko Okorn, po domače Kotovcov iz Knap, je povedal, da so vaščani v času, ko so bili njihovi možje na fronti, množično molili okrog vaškega znamenja. Ko je bilo vojne konec, pa so molitve hitro opustili.
Franc je dobil vojaško odpustnico konec aprila 1917. Drugo polovico življenja je preživel bolj mirno. Gostilna, ki sta jo vodila z ženo, je slovela daleč naokrog. Mnogo prijetnih uric je Jeričev ata posvetil čebelarjenju.
Zgodbo in slike je posredovala Breda Benedik iz Knap.