Mleko je imelo važno vlogo v naši prehrani. Prva leta, ko oče še ni delal v tovarni, ga nismo imeli ravno v izobilju. Kupovali smo ga pri kmetu, hodil sem vsako jutro pred poukom dva in pol kilometra v eno smer po njega. Za fantiča starega nekje od osem do deset let je bila to ogromna razdalja. Zjutraj, ko so tvoji vrstniki še spali, si ti že rajžal s kanglico, pa naj bo lepo vreme ali dež, toplo ali pa zima, si ga moral prinesti. O siru, smetani, putru, kislem mleku… smo lahko le sanjali.
Težko se je bilo privaditi na nov način prehranjevanja, še posebej zato, ker je bilo v mojem ranem otroštvu v naši lepi deželici mleka v izobilju. Ko smo se malo postavili na noge in se je oče zaposlil, smo začeli razmišljati, da si kupimo svojo kravo. Slovenske krave so bile velike in močne, vsaj za mojo takratno višino so se mi zdele ogromne, zato so potrebovale tudi več hrane.
Normalno gledano, pogojev za imeti kravo nismo imeli. Nimamo svojega travnika, niti svoje njive, nimamo niti hleva, nimamo… pa res, če dobro poštudiram nismo imeli nič, nobenih možnosti za vzgojo svoje kravice. Imeli pa smo prirojen talent za improvizacijo. Nekako se bomo že znašli. Kupili bomo navadno kravo, one niso zahtevne glede hrane in prostora, tako kot tudi mi sami nismo bili.
In tako se je neko pomlad v našem dvorišču znašla krava Šeka. Bila je komaj nekaj večja, lahko bi rekel, da je bila kot starejša sestra od koze, in nas nezaupljivo gledala. O kravi sem skrbel jaz. Vodil sem jo na pašo ob cesti, zraven kanala in potoka, ob železniški progi… pa še se je našel kakšen prostor za koristit. Vendar za razliko od sosedove krave, ki so jo klicali Jagoda, je bila naša Šeka prava primadona. Ta ni hotela pasti ravno vsako travo. Ko so se pokosili travniki ob reki Dravinji, to je bilo nekje v maju ali juniju, smo gotovo na celem območju lahko svobodno napasli kravico.
Toda mi otroci smo imeli radi poletja ob Dravinji, kjer smo preživljali tudi počitnice. To je bilo naše kraljestvo. Ni nas bilo strah, da bodo krave naredile kakšno škodo, ker obdelovalnih njiv sploh ni bilo, ali pa le redko.
A Dravinja je bila privlačna s svojo bizarno lepoto. Pašniki ob katerih je raslo gosto in bujno grmičevje, bogato z raznimi rastlinami in živalmi… zajec, fazan, lisica, sraka, vrana, prepelica, jerebica… in v teh grmih je živel tudi slavček. Pogosto smo ga slišali kako poje. Res je imel najlepšo štimo za petje, bilo ga je milina poslušat. Ob Dravinjo smo zahajali že zgodaj spomladi. Nismo šli zaradi krav, ker jih takrat še nismo smeli peljati tja. Livade še niso bile pokošene.
Razen tega je bil potok Bela, ki se je vijugal ob vznožju Boča skozi polje proti reki Dravinji, bogat z ribami in raki. V njem smo se kopali poleti, čeprav je bila voda vedno mrzla. Voda ni bila ravno visoka, vendar smo si naredili jezove. Obala je bila precej porasla z grmovjem. Pri izdelavi jezu smo izbirali mesta kjer je bila struga bolj globoka. Kopali smo se v jezu, dokler ni močnejša voda ob kakšnem deževju porušila jez.
Druga možnost za kopanje pa je bila reka Dravinja. V njej so bili malo globlji zalivi, ki jih je naredila reka in redko kje tudi dostopni. Nisem imel rad kopanja v tej vodi, ki je bila umazana zaradi tovarne usnja v Slovenskih Konjicah, katera je spuščala vse odpadne vode od pranja kož v reko, ki je takrat zares zaudarjala. Edino kar mi je bilo všeč, so bili neke vrste raftingi, ko smo se po njej vozili v zračnicah od traktorja. To je bilo zares nepozabno, čeprav smo potem veliko časa hodili nazaj domov in s sabo na ramenih nosili naše raftinge. Velikokrat smo od te vode dobili razne kožne izpuščaje, ki pa so kar hitro minili.
Sam sem se najraje zadrževal poleti ob potoku, na skrivaj lovil ribe in to po večini z rokama pod kamni. Pravijo, da kar se ne sme, otroka najbolj privlači.
Krave smo pasli zgodaj zjutraj in do kosila smo se vrnili domov. Tako, da je bilo do popoldneva še dovolj časa za ribolov, kopanje in branje… Oče mi je naredil neke vrste »koš«. To je bila košara spletena iz vrbovih vej. Najpogosteje sem odšel s sosedovim Tinetom in Jocotom. Bili smo nekje podobnih let zato smo se tudi najbolj razumeli. Vedno smo hodili gor vodno, tako da smo lovili vedno v čisti vodi. Košaro smo nastavili z odprtino obrnjeno v smer in blizu kjer smo lovili, a z rokami bi med koreninami in kamenjem preganjali ribe v njo. Prav tako smo zelo spretno lovili in preganjali rake iz lukenj, kjer so prebivali, bilo jih je v izobilju. Ribe v potoku so bile samo potočne postrvi. Bile so velike le kakšnih deset do petnajst centimetrov, včasih se je ujela tudi kakšna malo večja, skratka bile so zelo okusne in zdrave.
In tako so minevala brezskrbna leta v Zgornjih Poljčanah vse dokler se nekega dne niso pojavili buldožerji in kopači. Zregulirali so večji del potoka Bela in zravnali so reko Dravinjo, da je še redkokdaj poplavila in tako so nastale rodovitne njive in travniki. Izginili so zapuščeni travniki zaradi pogostih poplav in izginilo je grmovje. Novo rečno korito je bilo ravno kot sveča in imelo je gole obale, ni bilo več zalivov za kopat. Zgradili so nov višji most, tako da je imela voda več prostora, da odteče. Poplavljena zemlja ob Dravinji se je spremenila… v zelo plodno zemljo. Izginile so livade, izginilo je grmovje, izginilo je življenje v njem… utihnil je slavček. Potok je postal pust in brez življenja, kajti voda, ki je hitro brez ovir odtekla naprej, ni imela več skrivalnic za ribe in rake, tako da je izginilo življenje v njej. V novem koritu jim ni bilo všeč.
Mi smo prodali kravo, ker nismo smeli več pasti na teh travnikih. Kar hitro za tem sem odšel tudi sam v šolo v mesto, pa tako ali tako ne bi imel časa.
Skoraj sem že pozabil ta leta, vendar sem pred kratkim zagledal tisti ogromen buldožer, ki je potegnil črto pod mojim otroštvom. Nahaja se pred stavbo vodne pumpe v Zgornjih Poljčanah. Takoj sem ga prepoznal. On je pripeljal napredek in nove čase v našo pokrajino, ampak veliko tega je tudi uničil. Zaradi njega je izginilo življenje v potoku in reki in zaradi njega je v naši dolini prenehal prepevat slavček. On je ukradel livade mojega otroštva.
Pogosto razmišljam o mojem otroštvu. V mojem življenju sem doživel veliko sprememb in vsaka je pomenila napredek. Z vsako spremembo je življenje postalo bolj enostavno. Bolj enostavno življenje ne pomeni tudi lepše in popolnejše življenje. Z vsako spremembo se vse bolj oddaljujemo od narave in ljudi. Ne vem ali je to prednost, da si veliko tega, kar sem v otroštvu le sanjal, sedaj lahko privoščim. Veliko vsega si lahko kupim, vendar neke stvari nimajo cene in jih z ničemer ne moreš dobiti. Res je, da si danes ob sladkovodni ribi lahko kupiš tudi precej vrst morskih in veliko morskih sadežev. Res je, da nam pašejo, vendar kot postrvi in raki iz potoka Bela, ki smo jih sami nalovili, pa čeprav na švarc, nam ne bodo nikdar.
Resnica je, da lahko danes odidem v opero, lahko obiščem filharmonični koncert, lahko uživam v vrhunski glasbi, vendar vse to je nič v primerjavi s petjem slavčka v naši dolini. In zato nikdar nisem obžaloval revnega otroštva v Zgornjih Poljčanah. Nisem in nikoli ne bom obžaloval, ker revno ni bilo, bilo je… ja res je bilo lepo. Mi takrat nismo uživali v lepoti Slovenije… mi smo jo živeli. Bili smo del nje in ona je bila del nas… včasih surova, škrta in groba, včasih radodarna in nežna. Vedeli smo takrat kako dišijo borovnice, kako šumijo slovenski gozdovi, kako v čistih potokih in rekah prijemljejo ribe… poznali smo slavčkovo pesem ob večerih in rani zori, ko je odmevala po naših gajih, bil nam je najlepši koncert zjutraj, ko smo otroci še vedeli, kako se pasejo krave.
Poti »naše sreče« so preslikane. Potočki in njihovi mali slapovi so bili naše morje in takrat edina možnost, da se naučimo plavat.
Sedim sam na terasi in si nalijem še zadnje kapljice mleka iz tetrapaka v skodelico. Ko ga pijem začutim tisti dobro znan okus po mleku v prahu, današnje generacije drugega okusa niti ne poznajo, okus je kljub temu še kar dober, če vemo na kakšen način ga vse pridelujejo. Žalostno je, da začenjamo stvari cenit šele, ko jih več ni. Pesem slavčka je ostala samo v spominih… spominih neprecenljive vrednosti. Morda bo nekoč slavček zopet zapel, a mi ga ne bomo več slišali. Morda bomo, vendar le, ko se bomo napotili po enosmerni stezi s katere se nihče več ne vrne.
