Poleg Mihe Kreka je bil v debato o domobranstvu vpleten tudi Alojzij Kuhar. Osnovni namen obeh je bila želja, da bi lahko obvestila ljudi v domovini o nevarnosti prisilnega vračanja Slovencev, ki bi jih zavezniki našli oborožene. Čeprav je vsak od njiju opozarjal ljudi na svoj način, nobeden ni bil uspešen.
Težave so Kuharju povzročali določeni ljudje. Pokojni ban Natlačen je bil po Kuharjevem globokem prepričanju politično kratkoviden. Druga težava je bil odjek partizanstva, saj – tako Kuhar – »dasi je ozek krog okrog angleških vrhov vojnega vodstva bil natančno informiran o ideološkem in političnem ozadju partizanstva in simpatizira z nami …«, pa v propagandnem smislu ni bilo mogoče storiti skoraj nič »iz dveh razlogov: na eni strani se Angleži boje nakopati jezo Sovjetov, ki nosijo glavno breme vojske in zaradi tega med javnim mnenjem uživajo sentimentalno spoštovanje, kakor do človeka, ki ga sicer nimaš rad, a veš da ga imajo Angleži v svoji inteligenčni službi ter v propagandi, kamor spada tudi radio, v veliki večini podtaknjene več ali manj levičarje.«138 Tretja težava pa so za Kuharja bili tisti Slovenci, ki so nekako prišli iz domovine na zavezniško ozemlje. Ti so pisarili raznim ministrom v Londonu, kako grdi so klerikalci, da si še upajo zastopati narod, ki ga je doma vse zapustilo.139
Po letu 1941, ko je Kuhar nastopil svoje politično in diplomatsko delo v tujini, so bili njegovi trije govori septembra 1944, ki jih je naslovil slovenskim domobrancem, največji osebnostni in politični izziv njemu osebno in vsej slovenski javnosti. Z njimi je dosegel veliko odobravanje v prokomunističnih krogih, ravno nasprotno pa se je z njimi zelo zameril tistim krogom, ki so bili proti komunistom.
V Kuharjevi zapuščini so našli mapo, na katero je Kuhar lastnoročno zapisal »Kuharjevo izdajstvo«. Kopije treh »indiskriminiranih« govorov so medtem v New Yorku izginile neznano kam obenem s korespondenco z jezuitom L. Walkerjem iz Oxforda, ki je Kuharju pomagal pri sestavi govorov. Zato žal nimamo ohranjenega izvirnega besedila ne predlogov ali inačic govorov. Ker je Kuhar na mapo zapisal »izdajstvo« pod narekovajem, je verjetno menil, da je govore odnesel in uničil nekdo, ki je nasprotoval radijskim pozivom domobrancem. V pismih znancem in sodelavcem je Kuhar med drugim v svojo obrambo zapisal tudi to, da so vsebino in formo govorov določali Angleži in tako vplivali nanju.
Sporočanje te »problematične« vesti je bilo za Kuharja v tistem času vsekakor povezano z velikimi težavami, ker se je vojna ravno prevešala v svoj končni in strašni vzpon, ki naj bi mu sledil pričakovani hitri padec. Kuhar je pozneje o tem sam pisal Hornu, da bi bilo še najbolje, ko bi lahko sam stopil pred radio in to informacijo povedal v enem samem stavku. Kaj takega pa zelo stroga angleška cenzura ni dovolila.
Svoje pismo je Kuhar sklenil tako: »Mene so Angleži pripravili, da po radiu nekaj povem. To kar so mi dali v roke, nikdo ne bi mogel povedati. Po dolgem prekljanju, pisanju, korigiranju, večkratni cenzuri, se mi je ”posrečilo”, da sem to informacijo zavil v tri govore, ki sem jih zaključil, če se spominjate, s stavkom: ”Sedaj me Vi sprašujete, kaj storiti. Ni naš namen dajati nasvete od tukaj. Snoj je na terenu in bo vse razložil. Kar jaz od tukaj lahko povem, je, da oni, ki se želijo legalno boriti proti sovražniku, nimajo druge izbire, kot da se pridružijo Osvobodilni vojski. Tisti pa, ki jim vest tega ne pripušča, pa naj storijo nemudoma vsaj to, da vržejo od sebe sovražnikovo orožje in obleko in se potem vsak, kakor ve in zna skupno z zavezniki bori proti sovražniku.”« (Kuhar Hornu 29. julija 1952).140
Prokomunistični tisk je Kuharjeve govore z veseljem objavil in jim dodajal zmagoslavne uredniške pripombe. Tipičen je primer Prosvete141 iz Chicaga. Ker, na žalost, originalnih zapisov govorov ni več, ni bilo mogoče preveriti verodostojnosti teh zapisov. Prva dva govora iz Prosvete objavljamo tako brez uvodnih uredniških
komentarjev.
Taki so bili trije Kuharjevi govori, naslovljeni na slovenske fante in može v vrstah domobrancev. Za dodatno težo in poudarke navajamo še zgoščeni Kuharjev zapis o vseh treh govorih:
»Jaz sem v tem času 8., 10. in 11. septembra imel tri govore v radiu. Prepisa Ti na žalost ne morem poslati, ker bi bilo treba pretipkavati, a nimam časa. Govori so bili na kratko sledeči:
1. Kaj slišimo iz domovine: naši listi z našim starim uredniškim štabom pišejo za Nemce. Naši stari predstavniki najvišjih kulturnih ustanov klečeplazijo pred sovražnikom. Naši slovenski fantje prisegajo Hitlerju, da se bodo borili proti slovenskemu človeku. Naši duhovniki sklepajo resolucije (15. junija v Ljubljani), v katerih izražajo lojalnost nemški oblasti in obljubljajo pomoč v borbi proti lastnim ljudem, in to v trenutku, ko isti Nemec še ni z mezincem ganil, da bi popravil strahote, ki jih je Cerkvi storil v štajerski in v polovici kranjske škofije. To ne more, ne sme biti. Zato je Snoj prišel domov in se nahaja pri O. F. Njega poslušajte.
2. Naša stranka je dne 30. marca 1941 v banovinski hiši slovesno sklenila, da noben njen funkcionar ne bo pod nobeno okolnostjo pomagal v kakršnikoli organizaciji, ki bi jo ustvaril sovražnik. Tako takrat. Kaj pa se je zgodilo sedaj? Nočemo soditi, toda vzpostaviti je treba moralni pravec strankine politike. Kdor je ravnal proti temu sklepu, je ravnal proti strankinih poveljih in se je izključil. Snoj je doma zato, da to popravi.
3. Govor na domobrance. Borite se za vero? Poglejte s kom, poglejte, kaj je ta vaš ‘pomočnik’ in ‘zaščitnik’ storil v 2/3 slovenske zemlje. Borite se proti komunizmu, Vam pravijo. Z nacizmom. Z belcebubom izganjate belcebuba. Tukaj citiram razsodbo oxfordskega jezuita. Borite se za slovensko domovino. S kom? Z onim, ki jo je uničil? Ne, to ne more biti. Bežite. Kam? Snoj vam pokaže pot, etc.«145
_______
[138] Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 111.
[139] Več podrobnosti v: Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 112 – 113.
[140] Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 121.
[141] Prosveta je bila glasilo Slovenske narodne podporne jednote v ZDA. Nastala je leta 1908. Glasilo je bilo blizu socialističnemu gibanju. Ker je izhajala v nakladi 12.000, občasno pa tudi 40.000 izvodov, je bila največji časopis v slovenščini, ki je izhajal v ZDA.
_ _ _ _ _
[142] Prosveta, 24. november 1944. Govor je objavljen tudi v knjigi Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 126 – 128.
[143] Prosveta, 27. november 1944. Govor je objavljen tudi v knjigi Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 128 – 130.
[144] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 176 – 178. Govor ima v svojem domoznanskem oddelku Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. Pridobila ga je iz arhiva CK ZKS (arhivska enota 3346) v Ljubljani.
_ _ _ _ _
[145] Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 138.
