Omenil mu je, da slovenski profesorji vse to že vedo, na Angleškem pa o tej tematiki v angleškem jeziku ni pisal še nobeden. Zato je želel zbrati čimveč tovrstne literature v slovenščini, da bi potem v svoji nalogi s širokim zamahom prikazal to problematiko. Pisal mu je, da bo raziskal tri smeri pokristjanjevanja, in sicer iz Salzburga, Akvileje in Panonije. Pisal bo tudi o tem, kako je pokristjanjevanje vplivalo na spreminjanje in končno ustalitev slovenske narodne meje tam, kjer sta se srečala tok pokristjanjevanja iz Salzburga in iz Ogleja. Dr. Marjan Smolik v svojem referatu med drugim piše: »Literaturo, ki je v Angliji ni mogel dobiti, so mu preskrbeli slovenski študentje, ki so takrat živeli raztreseni v Avstriji, Italiji in Nemčiji.«171 To delno drži, poznamo pa tudi nedatirano Prežihovo pismo s konca leta 1945, v katerem sporoča bratu Avgustu:
»Prejel sem Tvoje in Lojznovo pismo. Jaz bom tisti seznam knjig vzel s seboj v Ljubljano in bom skušal tam dobiti knjige, ki jih Lojz rabi. Vem pa že vnaprej, da jih veliko ne bo dobil, ker so take knjige raritete. On ve, da so pri nas knjige štiri leta uničevali. Kar bo, pa bo.«172
Voranc je bil glede teh knjig skeptičen, a je Alojzij Kuhar poleti 1946 sporočil Avgustu, da je 26. junija prejel veliko želenih knjig: »Prišle so v popolnem redu po normalni pošti. Ne morem z besedami povedati, kako sem bil srečen.«173 Za uslugo se je pisno zahvalil tudi Vorancu, Avgustu pa je naknadno sporočil, da je dobil tudi obvestilo ambasade, da so mu pripravljeni preko narodne banke nakazati denar, ki bi ga potreboval v znanstvene namene.
Med študijem drugega dela ni puščal ob strani, saj o tem sam piše:
»Med bivanjem v Cambridge-u sem bil iz verskega oddelka britanskega vojnega ministrstva nastavljen za pomožnega kaplana z nalogo skrbeti za pet ujetniških taborišč za Nemce in Avstrijce na področju. V dveh letih sem obiskoval vseh pet taborišč vsako nedeljo, prevažala pa me je vojska. Čim so vojni ujetniki odšli, so postavili v večino teh taborišč oddelke poljske Andersove brigade ter sem še nadalje služil pri neki motorizirani brigadi. Ko so odšli Poljaki, so prišli evropski begunci. Dodeljen sem bil dvema taboriščema, skozi katera so usmerjali jugoslovanske ”prostovoljne delavce”.«174
Dne 5. marca 1946 je Kuhar pisal iz Cambridgea nekemu svojemu „koroškemu sobratu”:
»Ime novega prevzvišenega krškega knezoškofa sem izvedel v taborišču vojnih ujetnikov. Osebno se ga ne spominjam. … V svojih pismih nanj sem mu razložil svoj položaj. Njegova stvar je, da odloči glede mojega povratka v škofijo. Obljubil sem svojemu škofu brezpogojno pokorščino in se obvezal storiti vse, kar bo glede mene ukrenil. Pač pa sem ga prosil, naj mi dovoli, da dotlej, ko se ves svetovni položaj bolj umiri, svoje tukajšnje delo dokončam. Tu sem se skril v samoto in živim v samostanu dominikancev kakor vsak študent. Med dnevom sem v univerzitetni knjižnici, ki je ena izmed najlepših na svetu. Star sem že 50 let in zdravstveno nisem atlet.
Pa bodisi kakorkoli, če se nudi možnost preselitve, stojim svojemu škofu brezpogojno na razpolago. … Dolga leta sem sanjaril o tem, da bi postal spiritual pri celovških uršulinkah ali pa hišni duhovnik v bolnici tamošnjih elizabetink. To bi bil najlepši zaključek mojega življenja. Drugih ambicij nimam.«175
V začetku decembra 1946 je Alojzij Kuhar napisal pismo tudi svoji materi Marjeti Kuhar:
»Ljuba moja mati,
Sedaj, ko se bližajo Božični prazniki, ki jih bom zopet praznoval daleč od doma, Vam spet pišem, da Vam in vsej Vaši družini voščim blagoslovljene krščanske praznike in srečno krščansko Novo leto.
To so sedaj že moji šesti božični prazniki, odkar sem proč od doma. Vsako leto sem rad prihitel domov, da smo Sveti Večer in Sveti Dan skupaj obhajali, ko so bili še dragi oče živi in je še dragi naš Anza bil ves vesel okrog hiše in pripravljal vse tako, kot je treba, da se Božič praznuje po stari navadi. Moj Božič bo bolj osamljen. Tukaj so bolj mrzli ljudje in ne poznajo naših šeg in navad.«176
V nadaljevanju pisma piše, da je vedno vesel, kadar sliši kaj o Vorancu in njegovi družini in nadaljuje: »Meni gre hvala Bogu dobro. Rajši bi bil seveda doma, ko pa taval tukaj okrog. Na visoki šoli se spet učim in malo tudi druge učim, in pišem knjigo.«177
Maja 1948 je Alojzij svoji materi ponovno poslal z roko napisano pismo, v katerem ji je sporočil, da je priložil nekaj fotografij, da jih bodo imeli za spomin. Slike predstavljajo hišo, kjer on prebiva v Brooksideu (Ob potoku) v Cambridgeu. Nato je še zapisal: »Tudi jaz imam tisto številko „Tovariša”, kjer je naslikan Prežihov dom in tudi Vi kar dvakrat. Prav čisto nič se niste spremenili in fejst ste, hvala Bogu.«178 Pismo je sklenil z upanjem, da je Voranc že mnogo boljši.
Žal je bilo to zadnje pismo, ki ga je še lahko poslal ljubi materi. 25. junija 1948 je mati Marjeta umrla. Poleg sporočila brata Avgusta mu je o materini smrti pisala tudi prijateljica Tilka Lesjak z Brdinj. Alojzij se je dragi prijateljici iz mladih dni tako zahvalil:179
»Ljuba Tilka,
Z besedami se Ti ne morem zahvaliti za krščansko in prijateljsko dobro delo, da si mi sporočila smrt moje matere. Poročilo sem prejel včeraj. Ker si bila tako dobra, da si mi sporočila že prej, da so imeli gospoda, sem bil pripravljen in sem vedel, kaj mi tisto črno obrobljeno pismo prinaša. Odprl sem ga šele davi pred sv. mašo, ki sem jo daroval za pokoj njihove duše in so vsi menihi za njih molili. Ne bom Ti tega pozabil.«
V nadaljevanju pisma se je zahvalil tudi župniku in vsem drugim Hotuljcem, ki so mater spremljali k zadnjemu počitku in so izpolnili njegovo zadnjo željo, da ji pritrkavajo z zvonovi. Nadaljeval je z novo prošnjo:
»Lepo Te prosim, Tilka, obiskuj Ti sedaj moje grobove, kadar boš hodila v cerkev, in položi včasih kakšno cvetlico, ki bo priča, da smo jih radi imeli in da nanje mislimo in za nje molimo. In prižgi Ti luč na naših grobovih, ko pride Vseh Vernih Duš dan, da ne bodo brez teh krščanskih spominov, ki so jih v življenju vedno zvesto gojili. Žalosten sem kot človek in to tembolj, ker sem daleč od doma in ker drug za drugim moji ljudje legajo v grob. Toda kot duhovnik nisem žalosten. Saj vemo, kam naša pot pelje, in če smo po pravi poti hodili, nas na pravi kraj pripelje …«180
Alojzij Kuhar je resno razmišljal o vrnitvi na ljubljeno Koroško že med študijem zgodovine, ko je svoje raziskave hotel še nadgraditi s knjigo o pokristjanjevanju Slovencev ter njegovem vplivu na razvoj nemško-slovenske narodnostne meje. Z 800 tipkanih strani obsegajočo tezo je sklenil tudi študij za doktorsko diplomo, saj je bil 26. novembra 1949 že drugič promoviran za doktorja (filozofske) znanosti.
Njegovi ameriški prijatelji so pozneje Kuharjevo doktorsko disertacijo natisnili v dveh izdajah. Prva knjiga, ki je izšla leta 1959, hitro po Alojzijevi smrti, je nosila naslov The Conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnic Boundary in the Eastern Alps (Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska narodnostna meja v vzhodnih Alpah). Besedilo so objavili brez sprememb, le obširne opombe so okrajšali, prav tako tudi bogato bibliografijo. Izpustili pa so celotnih 8 dodatnih poglavij in v knjigi navedli le vsebino teh poglavij. Dr. Marijan Smolik o vsebini piše: »Knjiga (XI+231 str.) je razdeljena na šest poglavij, ki jih uvaja avtorjev uvod. V prvem poglavju prikazuje narodnostno in versko stanje v Vzhodnih Alpah proti koncu 6. stoletja, drugo opisuje bavarski (irski) misijon, tretje karolinški misijon, v četrtem je nekaj podatkov iz oglejskega prostora, peto prikazuje slovansko Panonijo v času sv. Cirila in Metoda, v šestem pa je pregled škofij, ki so po madžarskih vpadih imele cerkveno, delno pa tudi svetno oblast na slovenskem ozemlju (Salzburg, Freising, Regensburg, Passau, Brixen, Bamberg, Oglej in še vrsta samostanov).«182
Leta 1962 je ista založba (Studia Slovenica) izdala še drugi del njegove disertacije pod naslovom Slovenska srednjeveška zgodovina (Slovene Medieval History). Knjigo je založila Liga slovenskih katoliških Amerikancev. V osmih poglavjih so bile navedene vse dotedaj znane razprave o imenu Slovencev. Temu so sledili natančni podatki o irskem misijonu med Slovenci, razprava o ustoličevanju koroških vojvod, prikaz Alkuinove vloge o slovenskih imenih v Čedajskem evangeliju. Nadalje je Alojzij Kuhar prikazal v tem svojem delu tudi razvoj samostanov na tedanjem severnem ozemlju, ki je bilo poseljeno s Slovenci. V knjigi je razložen tudi pomen Brižinskih spomenikov. Na koncu so dodani podatki o vplivih slovanskega bogoslužja na slovensko ozemlje, ki jih je prispeval Hrvoj Maister.183 Predgovor v knjigi pa je delo znanega zgodovinarja Francisa Dvornika.184 Drugo Kuharjevo knjigo so z navdušenjem sprejeli Slovenci v Ameriki, saj je bibliotekar E. A. Kovačič v lemontskem mesečniku Ave Marija (februar 1960, str. 63) zapisal: »Knjiga je nujno potrebna vsem Slovencem, ki se zanimajo za svojo preteklost. Imeti bi jo moral v svoji knjižnici vsak duhovnik, ki deluje med Slovenci. Posebno primerna pa je mlajšemu rodu slovenskih Amerikancev.«185 Kuharjeva knjiga je torej Slovence odlično predstavila ameriškemu svetu, kar je bilo v čast njeni založnici Ligi slovenskih katoliških Amerikancev. Pozneje so jo vedno navajali kot »izdaja Studia Slovenica številka 2.« Obe Kuharjevi knjigi sta za tiste čase razmeroma hitro prišli tudi v knjižnico ljubljanske Teološke fakultete, saj dr. Marijan Smolik navaja, da je prvo knjigo lahko uporabil pri pisanju svoje disertacije Odmev verskih resnic in kontraverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja (Ljubljana 1963) in se nanjo oprl pri pregledu pokristjanjevanja Slovencev. Piše tudi, da je škoda, da v Sloveniji še ni izšel njen prevod, ker bi bil to zelo dobrodošel in tehten pregled nad našim pokristjanjenjem, saj so nekateri starejši slovenski zgodovinarji obravnavali posamezna vprašanja, mlajši, ki so se lotili študija po vojski, pa niso imeli primerne spodbude za delo take vrste. Ker je v tistih letih tuja znanstvena literatura zelo skopo prihajala v Slovenijo, bi študentom bila zelo dragocena že informacija o tuji literaturi, ki jo je Alojzij Kuhar v svojih knjigah navedel.186
_______
[170] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, stran 30.
[171] Smolik, Marijan: Alojza Kuharja knjiga o pokristjanjevanju Slovencev. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 28.
[172] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 31.
[173] Prav tam, stran 31.
[174] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 50 – 51, november 2001, str. 3.
[175] Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 51.
[176] Ljuba moja mati: Pismo Marjeti Kuhar iz Cambridgea, dne 3. decembra 1946, str. 1; tipkopis hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.
[177] Prav tam, stran 2.
[178] Ljuba mati: Pismo Marjeti Kuhar iz Cambridgea, dne 6. maja 1948, str. 2; tipkopis hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.
[179] Ljuba Tilka: Pismo Tilki Lesjak iz Cambridgea, dne 18. julija 1948. V: Sušnik, Tone: Kotlje, 2005, str. 94.
[180] Original Kuharjevega pisma Tilki Lesjak z Brdinj je do leta 2005 imel njen sin Marjan Lesjak s Prevalj. Ko je prof. Tone Sušnik pismo objavil v svoji knjigi Kotlje (Prešernova družba, Ljubljana 2005), se je original pisma založil in velja za izgubljenega.
[182] Smolik, Marijan: Alojza Kuharja knjiga o pokristjanjenju Slovencev. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 27.
[183] Hrvoj Maister (1905–1982), sin generala in pesnika Rudolfa Maistra.
[184] Francis Dvornik (1893–1975), češki duhovnik, zgodovinar in akademik, avtor številnih knjig o slovanski in bizantinski zgodovini in odnosih med cerkvama Rima in Konstantinopla.
[185] Smolik, Marijan: Alojza Kuharja knjiga o pokristjanjenju Slovencev. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 29.
[186] Prav tam, str. 29 – 30.
