Dr. Alojzija Kuharja je nedvomno krasila prožna, razgibana in zelo elastična miselnost, ki je bila izrazito celostna, saj je vedno ob »glavnem toku… videl še stranska dogajanja.«335 Zato je lahko videl in vedel več kot drugi; zato je tudi lahko bil vizionarski in je v politiki marsikako gledanje opisal in obrazložil s svojega zornega kota. Znal je torej politično razmišljati in logično razčlenjevati in napovedovati dogodke. Svojemu svetovnemu nazoru se sicer ni nikoli izneveril, tudi takrat ne, kadar so mu tisti, ki so ga narobe razumeli, to očitali. Kot politik je bil realist, zato je dejansko stanje vedno ocenjeval in presojal takšno, kot je bilo in nikoli kot takšnega, kakršnega si bi bil želel. S tega stališča bi vsi morali razumeti in presojati tudi njegove govore domobrancem. Slovenske fante je opozarjal, naj opustijo svojo politično opredelitev, ker jih bo pokopala; to je zelo dobro vedel in spoznal v angleški diplomaciji. Slovenske fante je na to opozarjal zato, da bi rešil njihova življenja, saj je vedel, da jih po paktu z Nemci zmagovalci ne bi pustili živih. Tako se je, na žalost, tudi zgodilo, ker mu niso zaupali in ga niso ubogali. Vsa ta njegova dejanja pa sporočajo in nam dokazujejo, da ddr. Alojzij Kuhar ni bil diplomat. Diplomati morajo znati prikriti resnico. Tudi vsi njegovi bratje so bili taki. To je dobro vedel tudi dr. Anton Trstenjak, ko je zapisal: »Bili so trije bratje Kuharji – Voranc, Lojz in Gustl. Bili so zastopniki treh različnih strank, med seboj nasprotnih. A držali so skupaj kot bratje. Lojz je pošiljal Vorancu zdravila, cele nahrbtnike, vedno je skrbel za njegovo življenje. Bila je medsebojna ljubezen in sožitje. To je lep zgled, ki bi ga morali Slovenci v političnem življenju spoštovati in v interesu slovenstva vkup držati ter složno sodelovati. To naj bo slovensko politično narodno geslo za prihodnost!«336
Že v uvodu smo zapisali, da ne bomo tvegali novih razdvajanj in knjiga, ki zaobjema vse, kar je bilo bistvenega o našem velikem rojaku povedanega oziroma zapisanega, je zdaj pred vami.
Tvegali bi lahko le še eno pripombo. Oba brata, Lovrenc in Alojzij, sta si prizadevala in se po svojih najboljših močeh borila za en in isti cilj: za spodobno in zadovoljno življenje koroškega (slovenskega) preprostega človeka pod »svobodnim soncem«. Prežihovim malim, brezpravnim ljudem je po spletu zgodovinskih naključij (nesrečna domobranska prisega Hitlerju; vdanostna izjava slovenske duhovščine; odločitev zaveznikov za Titove partizane) konec druge svetovne vojne prinesel svetlobo z vsemi pozitivnimi platmi in nekaterimi stranskimi negativnimi učinki. Fevdalizem in za njim meščanski kapitalizem, pod katerim so trpeli in stiskali zobe njegovi »samorastniki«, sta padla na smetišče zgodovine. Vorancu, žal, ni bilo dano, da bi dolgo užival pridobitve socialistične revolucije. Tudi ta revolucija pa je, kot vse revolucije nasploh, »žrla svoje otroke«, saj so jo v Jugoslaviji kopirali po Stalinovem sistemu. A malemu človeku je šlo v tem sistemu veliko bolje; imel je lastno zemljo in na njej svojo kmetijo; imel je spodobno službo in stanovanje v bloku v delavskem naselju; lahko je vzgajal in šolal svoje otroke; lahko je hodil na kulturne prireditve in na njih tudi sodeloval … Ta »gnili socializem« (kot so ga poimenovali njegovi nasledniki v samostojni Sloveniji) je trajal skoraj 46 let, preden se je sesul in ga je nasledil moderni kapitalizem, ki pa so ga že po nekaj ne preveč uspešnih letih njegovi kritiki proglasili za »krvavega«. Škoda, da oba brata nista mogla videti in čisto pravilno doumeti končnih rezultatov svojih prizadevanj, saj sta se, kot smo že omenili, borila za isti smoter, četudi na nasprotnih straneh: eden pod rdečo zvezdo, drugi pod križem.
In kaj je na to izredno pomembno temo, ki je že od nekdaj ločevala in še razdvajala Slovence, v že (v uvodu) citiranem elektronskem pismu bistvenega zapisal dr. Ivan Lah: »Leta 1948 je v Angliji bivajoči Alojz ” … dobil obvestilo (jugoslovanske) ambasade, da so pripravljeni prek narodne banke nakazati vsak denar, ki bi ga tam spodaj potreboval za znanstvene svrhe …”337 Ponudbe menda ni sprejel?
Po drugi strani je pri Teološki fakulteti v Ljubljani leta 1991 izšla knjiga: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ki Alojzijevega prispevka o pokristjanjevanju na Slovenskem sploh ne omenja. S te strani je bila zamolčanost očitna?
Po čigavi krivdi je bil torej Alojz postavljen na stranski tir? Zakaj sam ni sprejel jugoslovanske (vsekakor na slovensko pobudo) dokaj velikodušne ponudbe? Je bil spotika morda njegov brat Lovrenc kot komunistični funkcionar, četudi ga je kot starejšega brata in pisatelja spoštoval? Se je nemara sam Alojz raje priključil svojim klerikalno usmerjenim stanovskim somišljenikom slovenske diaspore v Ameriki, kot da bi sodeloval s slovenskimi komunisti? Kakor koli, usoda mu ni naklonila možnosti, da bi po bombardiranju Beograda (1941) še kdaj videl domače Kotlje in drevesa na Kuharjevi domačiji.
Odgovor na ta vprašanja najbrž ne bo enostaven, tudi ne razločno črno-bel oziroma črno-rdeč. Pri izdelavi knjige … [bi] pač morali soočiti svoje vedenje o njem poznavalci vseh barv – nemara celo iz Amerike –, s čimer obstaja priložnost, da se uganka končno razreši in zaključi; žal obstaja tudi nevarnost, da se reševanje uganke obrne v nova razdvajanja.«338
Nekatera življenja se prično in se na koncu spet dotaknejo v krogu, druga pa po brezpotjih iščejo svojo pravo smer in naravnanost. Ddr. Alojziju Kuharju ni bilo dano, da bi na koncu poti našel svoj poldan, kjer bi lahko med svojimi dragimi na njemu tako ljubem Preškem vrhu modroval o večnih skrivnostih življenja in z bratom Avgustom v njegovi hiši na Javorniku razpravljal o tem, kakšni mošti bodo tisto leto pritekli iz hrastovih sodov. Tudi v cerkvi svete Marjete v rodnih Kotljah ne bo nikoli več maševal. Človek obrača, bog pa obrne! »Mladih let prav gotovo ne bo več nazaj, tudi dom se odmika v daljavo in se počasi pogreza v grobove okrog svete Marjete,« je v enem od zadnjih pisem potarnal bratu Avgustu. In prav je imel.
_______
[335] Trstenjak, Anton: Dr. Alojz Kuhar – izredni Slovenec. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, Kotlje, oktober 1993, str. 43.
[336] Prav tam, stran 45.
[337] Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem-Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2001, str. 147.
[338] Lah, Ivan, Ljubljana: O življenju in delu ddr. Alojza Kuharja. Elektronska pošta M. Osojniku z dne 30. decembra 2018.