Še pomembnejši od kulturnega in političnega udejstvovanja Zege je bil njegov prispevek pri gospodarskem razvoju okraja. Poleg že omenjenega dela v okviru šolstva in lokalne uprave, je bila ključnega pomena njegova vloga pri različnih gospodarskih društvih. Uveljavil se je kot glavni promotor gospodarskega napredka v okraju.
S svojim delovanjem je uspel spremeniti odnos kmetovalcev do modernega kmetovanja in jih uspel vsaj deloma pripraviti na spremembe, ki so bile posledica industrijske in tehnične revolucije ter vse bolj povezanega globalnega tržišča, ki so vplivale tudi na Kanalsko. Deloval je kot zastopnik kmetijskega ministrstva za stanje poljskih pridelkov v kanalskem sodnem okraju,77 na širšem področju pa najprej v cesarsko kraljevi kmetijski družbi in od leta 1905 v novoustanovljenem goriškem kmetijskem društvu, kjer je opravljal funkcijo odbornika.78
Deloval je v odsekih za živinorejo, vinogradništvo, sadjarstvo ter za kmetijski pouk in časopisje.79 V okviru kmetijskega društva se je zavzemal za organizacijo strokovnih predavanj in različnih razstav živine ter sadja, poseben poudarek je dajal tudi razvoju in podpori kmetijstva na Kanalskem.
Spodbujal je tudi druge kanalske kmetovalce, naj se vključijo v obe organizaciji. Njihova zastopanost v cesarsko kraljevi kmetijski družbi je bila v 80. in 90. letih 19. stoletja šibka, zaradi česar so bili deležni kritik: »Cerkljanski in ftanalski okraj morata imeti skupaj enega samega zastopnika, ker se ne morejo zdramiti boljši in razumnejši posestniki in drugi prijatelji kmetijskega napredka, da bi jih bilo vsaj v vsakem okraju 15 društvenikov, kolikor jih mora biti, da smejo voliti sami svojega zastopnika v glavni odbor. Skoro neverjetno je, pa vendar je tako!«80 Kasneje se je v goriško kmetijsko društvo včlanilo več kmetovalcev iz okraja.81 Junija 1910 se je Zega zaradi slabega zdravja odpovedal odborniški funkciji v goriškem kmetijskem društvu, a je še naprej ostal aktiven član društva.82
Bil je ustanovitelj, član in podpornik več gospodarskih društev, ki so se na njegovo pobudo ustanavljala v 90. letih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja v kanalskem okraju. Ta društva so nastala kot odgovor in ukrep proti že omenjenim slabim gospodarskim razmeram, ki so prizadele okraj že v 70. letih 19. stoletja in trajale naslednji dve desetletji.
Prvi in najpomembnejši organiziran ukrep v okviru izboljšanja gospodarskih razmer na Kanalskem je bila ustanovitev sadjarskega in vinarskega društva za kanalski okraj v začetku leta 1895. Društvo, ki je preseglo lokalni okvir Kanala in se osredotočilo tudi na preostale občine okraja, je služilo kot odskočna deska za podobne oblike združevanja po različnih krajih v nadaljnjih letih. Da bi izboljšali razmere v sadjarstvu in vinogradništvu, ki sta bila tržno usmerjena, je Zega 20. septembra 1894 v kanalski občinski pisarni organiziral ustanovni zbor društva. Glavni nameni društva so bili pospeševati in izboljševati stanje teh panog, ki sta veljali za zelo donosni, ter izobraziti kmete, ki so kljub dobrim pogojem na tem področju zaradi meša- nja različnih sort, zastarelih tehnik obdelovanja, pridelave majhnih količin in individualne prodaje izgubljali boj na spreminjajočem se trgu, ki je postajal vse bolj specializiran in globaliziran.83
Zega je bil na občnem zboru, 27. marca 1895, potrjen za predsednika in je to funkcijo ohranil skoraj 20 let. Društvo se je zavzemalo za ohranjanje domačih in vpeljavo novih, rentabilnih sort, s čimer bi si kmetovalci lahko finančno opomogli in uspešneje konkurirali na trgih. Da bi kmete pripravilo na nove razmere, je zanje po okraju organiziralo predavanja, tečaje in razstave, na katerih so propagirali doma pridelano sadje in vino. Odprlo je knjižnico z referenčno literaturo in po krajih ustanovilo več sadnih vrtov, drevesnic in trtnic, kjer so sadili najprimernejše sadne sorte in trte. Sadike je društvo proti simboličnemu plačilu oddajalo svojim članom in jim kasneje pomagalo kot posrednik pri prodaji.84
Sadjarsko in vinarsko društvo je imelo velik pomen za ponoven zagon gospodarskih panog, specializacijo in usmeritev na širše trge. Pripo- moglo je k razvoju tako Kanala kot celotnega okraja, ki se je prej soočal s krizo na področju kmetijstva in z izseljevanjem. Bilo je precedens za ostala gospodarska društva in zadruge, katerih ustanovitve so sledile v nadaljnjih letih. Večina predsednikov in pobudnikov teh društev je bila aktivnih članov v sadjarskem in vinarskem društvu. »Akoravno je društvo še mlado, je vendar že toliko uplivalo, da se je ustanovilo precej sličnih društev. Namen društva je med drugim tudi to, da se prideljuje take pridelke, katere pridejo tujci sami iskat. A treba z združenimi močmi na to delovati. Tako se bode še le blagostanje povrnilo v našo deželo.«85
Drugo pomembno društvo, pri katerem je Zega sodeloval, je bila okrajna posojilnica v Kanalu, ki je bila z ustanovitvijo oktobra 1897 ena prvih na Goriškem. V svoje vrste je do leta 1900 privabila 187 članov.86 Sodelovala je s sadjarskim in vinarskim društvom ter stimulirala člane s podeljevanjem nagrad ob različnih priložnostih.87 Sad- jarsko in vinarsko društvo ter okrajna posojilnica sta bila steber gospodarskega razvoja v Kanalu. Obe društvi sta delovali v okviru Sloge/SLS in vplivali na politično vključevanje in podporo lokalnega prebivalstva katoliškemu taboru. Tako so Kanalci kljub temu, da so župani po večini izhajali iz liberalnega tabora, na vseh treh deželnozborskih volitvah med letoma 1908 in 1913 z veliko večino volili SLS. Finančna pomoč kmetom in ugodni kreditni pogoji so le še bolj nagnili tehtnico v korist katoliškega tabora.
Samoiniciativno, na pobudo lokalnih skupnosti, politične stranke ali v okviru sadjarskega in vinarskega društva se je Zega zavzemal za ustanavljanje gospodarskih društev tudi v preostalih predelih okraja. V ta namen je pripravljal strokovna predavanja, razstave sadja in goveda ter srečanja v okraju. Že spomladi 1896 je v okviru sadjarskega in vinarskega društva pripravljal ustanovitev mlekarskega društva v občini Banjšice, ki bi ga vodil potovalni mlekarski učitelj. Sadjarsko in vinarsko društvo se je ponudilo za podpornika društvu in predlagalo učitelja Jožefa Lebana iz Tolmina, da bi poučil kmete o mlekarstvu in sirarstvu.88
Leta 1898 sta vzporedno pričeli delovati mlekarska zadruga v Ročinju in podružnica za zavarovanje goveje živine na Ligu. Bili sta prvi društvi v okraju, ki sta nastali izven Kanala. Predsednika obeh društev – ročinjski kurat Janez Jarec in liški kurat Franc Šmidt sta bila člana sadjarskega in vinarskega društva v Kanalu. Leta 1905 je Zega na občinski seji predlagal ustanovitev podružnice zavarovalnice goveje živine v Kanalu89, a je do realizacije projekta prišlo šele junija 1909.90 Ročinjski je julija 1900 sledila mlekarska zadruga na Banjšicah, ki je nastala na pobudo Zege. V Levpi so v začetku 20. stoletja poskusili z ustanovitvijo kmetijske zadruge z omejeno zavezo, ki pa najprej iz neznanih razlogov ni zaživela.91 Do ponovne obuditve ideje je prišlo februarja 1909, ko so tamkajšnji kmetje zahtevali, da se delovanje zadruge obnovi. Ustanovitev so povezali s shodom, ki ga je organiziral deželni poslanec Zega, da bi s svojo udeležbo navdušil krajane za združevanje in dal zadrugi dobro popotnico.92
Društva so se usmerila k najrentabilnejšim panogam – govedoreji, mlekarstvu, sadjarstvu in vinogradništvu – kjer je bilo največ možnosti za uspeš razvoj. Svoje člane so izobraževala in jim finančno pomagala. Poleg tega so uvajala nove tehnike obdelave in primernejše sorte sadja ter trt. Neposredno so vplivala tudi na politično sliko okraja. Kar se tiče pomoči članom in uvajanja novosti so bili gospodarski ukrepi lokalno usmerjeni, hkrati pa so bili tudi del večjega sistema, s katerim so se Slovenci podali v organiziran boj proti prevladi nemškega in italijanskega kapitala.93 V obdobju po letu 1907 je imel gospodarski vidik drugačno konotacijo, saj je mednacionalno merjenje moči zamenjalo strankarsko. Velika večina društev je bila v domeni katoliškega političnega tabora, ki si je tudi z njihovo pomočjo uspel pridobiti vodilni položaj v okraju.
Zega se je zavedal, da je za gospodarski razvoj pomembna dobra in- frastruktura, predvsem ceste. Ko je prevzel predsedstvo okrajnega cestnega odbora na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je bilo cestno omrežje na Kanalskem v zelo slabem stanju. Z izjemo državne ceste, ki je povezovala Gorico s Koroško, preostale prometne povezave v okraju niso bile omembe vredne in povečini za vozove neprimerne in neprehodne. Državna cesta je pripomogla k razvoju Kanala, ki je imel zaradi mostu čez reko Sočo odlične možnosti za razvoj obrti in trgovine. Poleg Kanala je le še Ročinj lahko dobro izkoristil ugoden položaj ob cesti za razvoj kmetijstva in obrti. Glavna cesta je gotovo pomembno pripomogla k razvoju in pomenu teh dveh krajev v primerjavi z ostalimi predeli sodnega okraja, ki so v širšem smislu igrali precej manjšo vlogo. Slabe prometne povezave v goratih predelih so vplivale na kakovost življenja, zakasnile so prihod modernizacije ter šolskega sistema in botrovale k slabši trgovski menjavi z ostalimi deli dežele, s čimer je bilo prebivalstvo prikrajšano za velik del morebitnega zaslužka. Po letu 1895 se je pričelo pospešeno trasiranje in gradnja prometnih povezav v okraju, ki ju je cestni odbor nadzoroval, a se je vse do konca svojega delovanja srečeval z velikimi logističnimi in finančnimi težavami.94 Leta 1902 so odhodki (12.000 kron) za skoraj štirikrat presegali prihodke (3.400 kron), kar je v veliki meri onemogočalo normalno delovanje odbora.95 Ta je bil v večini primerov pri gradnjah cest odvisen od finančne pomoči dežele ali države. Leta 1908 je cestni odbor sprejel odlok, da je »za uspešni razvoj gospodarskega stanja kanalskega okraja neobhodno potrebno« zgraditi še 25 cestnih povezav, kar pa je bilo na kratek rok popolnoma nerealno, izvedbena dela pa je prekinila oziroma onemogočila prva svetovna vojna.96 V času predsedovanja Zege so se razmere vseeno izboljšale. Do leta 1914 je bilo zgrajenih več lokalnih cest, ki so z državno cesto povezale višje ležeče kraje na Banjški planoti in Kanalskem kolovratu. Njegova prizadevanja je opisal časopis Gorica: »Šele v novejšem času od kar predseduje cestnemu odboru neumorno delaven gospod deželni poslanec in veleposestnik M. Zega, so se tozadevne razmere predrugačile. Zdi se sicer, da g. Zega sili v nasprotni ekstrem. da bi hotel vse naenkrat popraviti in narediti. kar se je prej zanemarilo, toda temu ni tako. On dobro ve, da je treba dosti denarja in časa za izvršitev vseh načrtov, katere je on deloma pripravil in jih še pripravlja, on zasleduje drugi namen.«97
Poleg vsega naštetega je bil Zega večletni predsednik kanalske podružnice planinskega društva, ki si je v okraju od začetka 20. stoletja dalje prizadevala za razvoj pohodniškega turizma z organiziranjem izletov, urejanjem pohodniških poti in promocijo okraja v različnih časopisih.
77 Verč, 2006, 35–36.
78 Primorski gospodar, 2. 8. 1906, 15.
79 Primorski gospodar, 4. 10. 1906, 19.
80 Soča, 6. 10. 1876, 40.
81 Devetak, 2016, 56.
82 Primorski gospodar, 30. 6. 1910, 12.
83 Vodopivec, 2006, 95.
84 Devetak, 2013, 13–22.
85 Soča, 15. 3. 1898, 21.
86 Gorica, 6. 4. 1900, 28.
87 Soča, 10. 11. 1906, 90.
88 ASPGO, Archivio della I. R. Societa di Gorizia, 337, d. 369.
89 PANG 37, t. e. 1, a. e. 1, d. 194.
90 Gorica, 10. 6. 1909, 55.
91 ASGO, Capitanato distrettuale di Gorizia, b. 13, f. 100, d. 4143.
92 ASGO, Capitanato distrettuale di Gorizia, b. 13, f. 100, d. 12046.
93 Lazarević, 1994, 28.
94 Devetak, 2016, 18–22.
95 Pertrattazioni della Dieta provinciale, XIII.
96 Gorica, 25. 2. 1908, 16.
97 Gorica, 17. 1. 1911, 5