Divača kot stičišče poti
„Divača je večje urbanizirano gručasto naselje na vzhodnem delu Krasa in hkrati najpomembnejše prometno vozlišče na planoti, ki se uvršča med kraška mestna naselja. Za Sežano je Divača drugo najhitreje razvijajoče se naselje na Krasu. Stoji na zakraselem planem svetu, imenovanem Gabrk. V urbarju za Vipavo iz leta 1499 zasledimo Divačo kot Diwatsch.
Usoda Divače je tesno povezana z železnico, ki je omogočila razvoj tega že v 15. stoletju omenjenega naselja. Do sredine 19. stoletja je bila majhna obcestna vas, ki se je začela razvijati šele po letu 1850, ko so pričeli skoznjo graditi železniško progo iz Ljubljane v Trst. Pred tem so se pretežno ukvarjali z ovčjerejo. Še večji pomen je dobila dve desetletji pozneje, ko so iz Divače zgradili železniško progo v Pulj in Rovinj, to je bilo 20. septembra 1876. Zato Krajevna skupnost Divača od leta 1998 dalje praznuje svoj krajevni praznik na dan prihoda prvega vlaka v Divačo, tj. 27. julija. Z začetkom železniškega prometa sta v Divači zamrla furmanstvo in forajtarstvo (dopreganje z voli), razvilo pa se je tudi delavsko naselje. Težje parizarje, ki so nekoč škripali skozi naselje in vozili blago z Dunaja v Trst in obratno, so zamenjali železniški vagoni.
Albin Kjuder je po Valvasorju povzel dogodek, ki se je pripetil v Divači na predpustno nedeljo, 16. februarja 1687, med 4. in 5. uro zjutraj. Iz Trsta so skozi Lokev vozili laški smodnik, last rimskega cesarskega veličastva. Bilo ga je 24 centov. V Divačo so dospeli pozno ponoči, tam so izpregli in šli počivat. Ko so se zjutraj odpravljali dalje, je eden izmed voznikov opazil, da ena posoda smodnika pušča. Odšel je v hišo in vzel gorečo baklo, da bi videl, kje pušča. Po nesreči je od bakle na tla padla iskra. Raztreseni smodnik se je vnel, zagrmeli so trije silni poki in kmalu je bila vsa vas v ognju. Trije vozniki so pri tem izgubili življenje. Tistega z baklo je razneslo na koščke, dva je vrglo v zrak, da so našli od njiju samo nekaj kosov obleke. Zgoreli so tudi trije domačini. Hudo je bilo opečenih še osem drugih voznikov. Ko se je smodnik vžgal, ga je razneslo po vseh hišah s slamantimi strehami. Te je zračni sunek kar odpihnil in hiše so pričele goreti. Od 33 hiš, ki jih je takrat štela Divača, jih je ostalo le 6, nepoškodovana je bila samo cerkev.
Do gradnje proge Ljubljana-Trst je bilo v Divači 33 hišnih številk, železniške hiše so dobile številke od 34 do 37, t. i. Baraka pa številko 38. Leta 1909 je bilo v Divači že 79 hišnih številk, 12 na železniških objektih. Vzporedno z gradnjo železniške proge Ljubljana-Trst so v vasi pričeli graditi nove hiše, ki danes poleg Škrateljnove hiše skupaj s še starejšimi predstavljajo svojevrsten arhitekturni in zgodovinski spomenik in vsaka zase lahko veliko pove o svojih nekdanjih uporabnikih. Divača se je delila na Vas in Postajo. Vsi železniški objekti in del vasi so se od začetka obratovanja proge oskrbovali z vodo iz železniškega vodovoda, imenovanega tudi Cesarska štirna. Ta je imel izhodišče v Gornjih Ležečah in je oskrboval objekte ob progi vse do Proseka (danes v Italiji). Za akumulacijo vode so v Divači na vzhodnem koncu postaje zgradili ličen rezervoar, kasneje razglašen za tehnični spomenik. /…/
Omembe vredno je tudi, da so na postaji Divača že leta 1858 odprli postajno pošto (Divača Bahnhof). Divača je bila domovna postaja ambulantnih pošt od Divače do Pulja.
Še pred koncem 19. stoletja pa je bil v Divači zgrajen Hotel Central, današnji Penzion Risnik, katerega gradnja je povezana z razvojem železnice in z obiskom v bližnjih jamah. Največ Divačanov in tudi vaščanov iz bližnjih vasi se je zaposlilo na železnici, kjer so se priučili za poklice ali odšli na šolanje za strojevodje in vlakovodje v Gradec.
Na rojstni dan cesarja Franca Jožefa 18. avgusta 1876 je iz Divače po istrski progi odpeljal prvi vlak. Na postaji Divača je igrala pihalna godba iz Slop pod taktirko Valentina Jelušiča. Na domačiji Jelušičevih v Slopah (Pri Filetu, Slope 20a) še danes hranijo harmoniko ‘plonarico’ ali ‘triestinko’, na katero so takrat igrali.
Med prvo svetovno vojno, 16. junija 1915, je Divača kot ena prvih naših postaj doživela italijanski bombni napad, ki pa ni povzročil nobene škode, saj so bombe iz letala padle na gmajno. Tedaj je divaška postaja odigrala zelo pomembno vlogo tudi pri oskrbi avstro-ogrske armade, saj so tu raztovarjali oziroma pretakali vodo, ki so jo dovažali za potrebe vojske.
Leta 1921 so Italijani odpravili vse slovenske napise in italijanska uprava je med obema svetovnima vojnama za Divačo pomenila stagnacijo, saj so leta 1920 ukinili kurilnico in jo preselili v Trst. Leta 1943 sta bila med železničarji v Divači le dva Slovenca.” (Rustja, 2007, str. 22-23)
Usoda Divače je tesno povezana z železnico, ki je omogočila razvoj tega že v 15. stoletju omenjenega naselja. Do sredine 19. stoletja je bila majhna obcestna vas, ki se je začela razvijati šele po letu 1850, ko so pričeli skoznjo graditi železniško progo iz Ljubljane v Trst. Pred tem so se pretežno ukvarjali z ovčjerejo. Še večji pomen je dobila dve desetletji pozneje, ko so iz Divače zgradili železniško progo v Pulj in Rovinj, to je bilo 20. septembra 1876. Zato Krajevna skupnost Divača od leta 1998 dalje praznuje svoj krajevni praznik na dan prihoda prvega vlaka v Divačo, tj. 27. julija. Z začetkom železniškega prometa sta v Divači zamrla furmanstvo in forajtarstvo (dopreganje z voli), razvilo pa se je tudi delavsko naselje. Težje parizarje, ki so nekoč škripali skozi naselje in vozili blago z Dunaja v Trst in obratno, so zamenjali železniški vagoni.
Albin Kjuder je po Valvasorju povzel dogodek, ki se je pripetil v Divači na predpustno nedeljo, 16. februarja 1687, med 4. in 5. uro zjutraj. Iz Trsta so skozi Lokev vozili laški smodnik, last rimskega cesarskega veličastva. Bilo ga je 24 centov. V Divačo so dospeli pozno ponoči, tam so izpregli in šli počivat. Ko so se zjutraj odpravljali dalje, je eden izmed voznikov opazil, da ena posoda smodnika pušča. Odšel je v hišo in vzel gorečo baklo, da bi videl, kje pušča. Po nesreči je od bakle na tla padla iskra. Raztreseni smodnik se je vnel, zagrmeli so trije silni poki in kmalu je bila vsa vas v ognju. Trije vozniki so pri tem izgubili življenje. Tistega z baklo je razneslo na koščke, dva je vrglo v zrak, da so našli od njiju samo nekaj kosov obleke. Zgoreli so tudi trije domačini. Hudo je bilo opečenih še osem drugih voznikov. Ko se je smodnik vžgal, ga je razneslo po vseh hišah s slamantimi strehami. Te je zračni sunek kar odpihnil in hiše so pričele goreti. Od 33 hiš, ki jih je takrat štela Divača, jih je ostalo le 6, nepoškodovana je bila samo cerkev.
Do gradnje proge Ljubljana-Trst je bilo v Divači 33 hišnih številk, železniške hiše so dobile številke od 34 do 37, t. i. Baraka pa številko 38. Leta 1909 je bilo v Divači že 79 hišnih številk, 12 na železniških objektih. Vzporedno z gradnjo železniške proge Ljubljana-Trst so v vasi pričeli graditi nove hiše, ki danes poleg Škrateljnove hiše skupaj s še starejšimi predstavljajo svojevrsten arhitekturni in zgodovinski spomenik in vsaka zase lahko veliko pove o svojih nekdanjih uporabnikih. Divača se je delila na Vas in Postajo. Vsi železniški objekti in del vasi so se od začetka obratovanja proge oskrbovali z vodo iz železniškega vodovoda, imenovanega tudi Cesarska štirna. Ta je imel izhodišče v Gornjih Ležečah in je oskrboval objekte ob progi vse do Proseka (danes v Italiji). Za akumulacijo vode so v Divači na vzhodnem koncu postaje zgradili ličen rezervoar, kasneje razglašen za tehnični spomenik. /…/
Omembe vredno je tudi, da so na postaji Divača že leta 1858 odprli postajno pošto (Divača Bahnhof). Divača je bila domovna postaja ambulantnih pošt od Divače do Pulja.
Še pred koncem 19. stoletja pa je bil v Divači zgrajen Hotel Central, današnji Penzion Risnik, katerega gradnja je povezana z razvojem železnice in z obiskom v bližnjih jamah. Največ Divačanov in tudi vaščanov iz bližnjih vasi se je zaposlilo na železnici, kjer so se priučili za poklice ali odšli na šolanje za strojevodje in vlakovodje v Gradec.
Na rojstni dan cesarja Franca Jožefa 18. avgusta 1876 je iz Divače po istrski progi odpeljal prvi vlak. Na postaji Divača je igrala pihalna godba iz Slop pod taktirko Valentina Jelušiča. Na domačiji Jelušičevih v Slopah (Pri Filetu, Slope 20a) še danes hranijo harmoniko ‘plonarico’ ali ‘triestinko’, na katero so takrat igrali.
Med prvo svetovno vojno, 16. junija 1915, je Divača kot ena prvih naših postaj doživela italijanski bombni napad, ki pa ni povzročil nobene škode, saj so bombe iz letala padle na gmajno. Tedaj je divaška postaja odigrala zelo pomembno vlogo tudi pri oskrbi avstro-ogrske armade, saj so tu raztovarjali oziroma pretakali vodo, ki so jo dovažali za potrebe vojske.
Leta 1921 so Italijani odpravili vse slovenske napise in italijanska uprava je med obema svetovnima vojnama za Divačo pomenila stagnacijo, saj so leta 1920 ukinili kurilnico in jo preselili v Trst. Leta 1943 sta bila med železničarji v Divači le dva Slovenca.” (Rustja, 2007, str. 22-23)
