V Litostroju so večino produktov izdelali na podlagi lastnih raziskav. Če ne takoj, pa nekoliko kasneje. Na ta način so iskali neodvisnost na ekonomskem trgu od drugih, tujih družb.
Edinole v segmentu dizelskih motorjev so verjetno zaradi kompleksnosti razvoja že od 1960. leta po licenci ugledne danske firme Burmeister & Wain proizvajali mnogovrstne dvo- in štiritaktne motorje za različne namene. Na eni strani so s stacionarnimi motorji z generatorji opremljali zlasti kopenske dizelske električne centrale ter črpalne postaje za namakanje in odvodnjavanje (na primer v Egiptu).
Toda največji delež so dosegli v opremi za ladjedelništvo. Njihovi pomožni ladijski ali glavni porivni motorji so poganjali ribiške, potniške in tovorne ladje iz več kot 50 držav. Zlasti v sodelovanju z jugoslovanskim ladjedelništvom so do leta 1990 izdelali več kot 1200 ladijskih dizelskih motorjev.
Zaradi pomanjkanja investicijskih naročil leta 1959 je bilo za Litostroj zelo dobrodošlo, da so v svoj proizvodni program dobili licenčno izdelavo tedaj v svetu vodilne danske firme na področju dizelskih motorjev. Začetni uspehi z majhnimi in robustnimi motorji Alpha 342, ki so poganjali ribiške in male tovorne ladje, so jim odprli trg zlasti v segmentu ribiških ladij, za katere so izdelali manjše in vedno večje, močnejše motorje. Za serijo Alpha 400, ki je nastajala v variantah od dva do šest cilindrov, so sami izdelovali zobniške ladijske menjalnike s hidravlično delujočim mehanizmom za sklopko.
Količina naročil se je spreminjala. Odvisna je bila predvsem od povpraševanja v jugoslovanskih ladjedelnicah – npr. Uljaniku v Pulju, 3. maju na Reki, v Trogirju in Splitu, delno pa seveda tudi od drugih, nemorskih naročnikov. Tako so bili presrečni, ko so sredi 60. let dobili naročilo 65 štiritaktnih motorjev tipa 320-MTS-30 skupaj s črpalkami za črpalne postaje v Egiptu. Še bolj, ko so takoj za tem dobili naročilo 75 dizelskih motorjev za ladijske električne centrale, ki so jih v teh ladjedelnicah vgradili v 25 tankerjev in linijskih tovornih ladij, narejenih za Sovjetsko zvezo. V letu 1966 na primer, ki sovpada s tem naročilom, jim je uspelo dokončati 4 pogonske motorje in 21 pomožnih dizelskih motorjev. T. i. ruski program je bil aktualen vse do 1970.
V mednarodni konkurenci se je bil oster boj v razvoju dizelskih motorjev. Čeprav je Litostroj ostal vsa leta zvest Burmeister & Wainu, ki je seveda ves čas imel svoj razvojni oddelek, so novembra 1969 v želji po močnejših motorjih po licenci italijanske tvrdke Fiat Grandi Motori izdelali in javno predstavili novi 12 cilindrski motor z močjo 2500 KM in 1500 obrati. Vendar se potem to kooperantsko sodelovanje kljub izraženemu zadovoljstvu z doseženim ni razvilo v večji projekt.
Do 1970 je proizvodnja dizel motorjev dosegla že 25 odstotkov skupne proizvodnje. S časom so program dvotaktnih motorjev popolnoma opustili in izdelovali le še sodobne štiritaktne dizelske motorje s potopnimi bati in turbinskim predpolnilnikom zraka. Največ za ladijske pomožne motorje, v manjši meri pa kot glavne ladijske gonilno-porivne motorje ali kopenske energetske postaje ali dizelske črpalne postaje. Skupaj z motorji so nudili vso ostalo pripadajočo opremo in kot ena izmed servisnih služb, ki je bila seveda del široke mreže od 1980 dalje združene nemško-danske firme MAN- Burmeister & Wain, skrbeli za rezervne dele in vsa potrebna popravila in generalne obnove motorjev.
