DOBLIČE
Dobliče so nekoč imele svojo šolo. Zgrajena je bila na istem mestu, kjer je nekoč stala rojstna hiša škofa Janeza Vrtina. Ko se je njegov oče z družino leta 1863 preselil v Ameriko, je prostor poklonil za bodočo šolo, kadar se bo gradila. Janez Vrtin je bil škof v Kanadi, v isti škofiji, kakor nekaj let pred njim Friderik Baraga.
O Dobličanih
Ko so mlatili še s cepiči, je navadno kdo naskrivaj vrgel skozi odprtino v skedenj velik šopek. Kadar je bil ta iz lepih pisanih rož, so ga mlatiči obesili zunaj nad vrata, prinašalca pa nagradili s kupico vina. Več pušeljcev je viselo nad vrati, bolj so bili mlatiči ponosni. Če pa jim je kdo iz nagajivosti vrgel sveženj kopriv ali plevela, so ga lovili in dobil je osinja za vrat, ako ni pravočasno pokazal pete.
Dobličani znajo biti zelo veseli in šegavi. Če vprašaš Dobličana, ali rad pije, bo rekel, da smao takrat, kadar je žejen, toda to je vseh 365 dni na leto. Če te zanima, kaj rad je, bo odgovoril, da so od vsega suhega sadja še najboljše prekajene klobase. Ko so nekje potrebovali lato, pa je bila prekratka, je Dobličan svetoval, naj jo obrnejo; morda bo na drugem koncu daljša. Črnomaljčan je vprašal Dobličana: Ali je pri vas dosti snega? Ja, pri nas ga je dosti, pri sosedovih pa ga je še več. Ko se je oni čudil, se je ta odrezal: To je čisto razumljivo, ker imajo sosedi večji grunt.
Dečko iz revne družine se je šel ponujat za hlapca. Ko mu je prvi kmet rekel, da ga vzame, ga je fant vprašal, kako si pri njih hladijo vročo juho. Tako, da damo skledo na okno. Fant je šel naprej in vprašal isto drugega. Mi pihamo v žlico., je bil odgovor. Tretji mu je dejal, da pri njih hladijo juho tako, da vanjo nadrobijo kruha. Pri vas bom za hlapca., je rekel fant in ostal.
Prav lepa je Doblička vas…
Prav lepa je Doblička vas, o njej se sliši dober glas.Krog nje mi ravno je polje, nad njo pa vinske so gore.V goricah fantje vriskajo, ker sladko vince pijejo.Po polj’ pastirci skačejo, voličke, kravce vračajo.V vasi dosti je deklet, so lepše, kakor rožic cvet.Ena ‘zmed njih je ‘zbrisana, je v mojem src’ zapisana.Gor nad vasjo je cerkvica, je cerkev svet’ga Janeza.Na sred’ vasi je hišica, kjer tekla mi je zibelka.Skoz’ vas pa bela cesta gre, ki v širni svet popelje te.Tud’ mene zapeljala je, me v širni svet speljala je.Srce pa le želi nazaj, nazaj, nazaj v domači kraj.
Ljudska pesem, ki opeva domačo vas. Kdo jo je sestavil in uglasbil ni, znano.
Trtna uš v Beli krajini
Na dobličkem pokopališču stoji spomenik Kočevarju Paulu Lacknerju, ki je v črnomaljskem okraju prvi cepil trto na ameriških podlagah in tako rešil vinograde popolnega propada.
V življenju Belokranjcev je imelo vinogradništvo od nekdaj velik pomen. Leta 1885 je belokranjske vinograde začela uničevati trtna uš in številnim družinam odvzela zaslužek, ki so ga imele s prodajo vina. Povsod, kjer se je pojavila, je povzročila zmedo med vinogradniki, zavrla proizvodnjo vina in tako osiromašila prebivalstvo. To je bil tudi eden od pomembnejših vzrokov za izseljevanje iz Bele krajine konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Izkazalo se je, da so na trtno uš odporne le ameriške trte, ki so jih požlahtnili z domačimi. Obnova vinogradov pa je bila kljub temu draga in številni je niso zmogli.
Na spomeniku je napis v nemščini, ki se v prevodu glasi: Tukaj počiva vinogradnik iz Dobličke Gore 70, Paul Lackner iz Verdrenga št. 7. Rojen 21. 12. 1826, umrl 22. 12. 1899. Umrli je zasadil prvi vinograd na ameriških podlagah v okraju Črnomelj. Zaslužen tu počiva mož, ki brž pozabil ga ne boš. Njegov spomin med ljudstvom bo ostal, dokler bo trto kdo obdeloval.
O Dobličanih
Ko so mlatili še s cepiči, je navadno kdo naskrivaj vrgel skozi odprtino v skedenj velik šopek. Kadar je bil ta iz lepih pisanih rož, so ga mlatiči obesili zunaj nad vrata, prinašalca pa nagradili s kupico vina. Več pušeljcev je viselo nad vrati, bolj so bili mlatiči ponosni. Če pa jim je kdo iz nagajivosti vrgel sveženj kopriv ali plevela, so ga lovili in dobil je osinja za vrat, ako ni pravočasno pokazal pete.
Dobličani znajo biti zelo veseli in šegavi. Če vprašaš Dobličana, ali rad pije, bo rekel, da smao takrat, kadar je žejen, toda to je vseh 365 dni na leto. Če te zanima, kaj rad je, bo odgovoril, da so od vsega suhega sadja še najboljše prekajene klobase. Ko so nekje potrebovali lato, pa je bila prekratka, je Dobličan svetoval, naj jo obrnejo; morda bo na drugem koncu daljša. Črnomaljčan je vprašal Dobličana: Ali je pri vas dosti snega? Ja, pri nas ga je dosti, pri sosedovih pa ga je še več. Ko se je oni čudil, se je ta odrezal: To je čisto razumljivo, ker imajo sosedi večji grunt.
Dečko iz revne družine se je šel ponujat za hlapca. Ko mu je prvi kmet rekel, da ga vzame, ga je fant vprašal, kako si pri njih hladijo vročo juho. Tako, da damo skledo na okno. Fant je šel naprej in vprašal isto drugega. Mi pihamo v žlico., je bil odgovor. Tretji mu je dejal, da pri njih hladijo juho tako, da vanjo nadrobijo kruha. Pri vas bom za hlapca., je rekel fant in ostal.
Prav lepa je Doblička vas…
Prav lepa je Doblička vas, o njej se sliši dober glas.Krog nje mi ravno je polje, nad njo pa vinske so gore.V goricah fantje vriskajo, ker sladko vince pijejo.Po polj’ pastirci skačejo, voličke, kravce vračajo.V vasi dosti je deklet, so lepše, kakor rožic cvet.Ena ‘zmed njih je ‘zbrisana, je v mojem src’ zapisana.Gor nad vasjo je cerkvica, je cerkev svet’ga Janeza.Na sred’ vasi je hišica, kjer tekla mi je zibelka.Skoz’ vas pa bela cesta gre, ki v širni svet popelje te.Tud’ mene zapeljala je, me v širni svet speljala je.Srce pa le želi nazaj, nazaj, nazaj v domači kraj.
Ljudska pesem, ki opeva domačo vas. Kdo jo je sestavil in uglasbil ni, znano.
Trtna uš v Beli krajini
Na dobličkem pokopališču stoji spomenik Kočevarju Paulu Lacknerju, ki je v črnomaljskem okraju prvi cepil trto na ameriških podlagah in tako rešil vinograde popolnega propada.
V življenju Belokranjcev je imelo vinogradništvo od nekdaj velik pomen. Leta 1885 je belokranjske vinograde začela uničevati trtna uš in številnim družinam odvzela zaslužek, ki so ga imele s prodajo vina. Povsod, kjer se je pojavila, je povzročila zmedo med vinogradniki, zavrla proizvodnjo vina in tako osiromašila prebivalstvo. To je bil tudi eden od pomembnejših vzrokov za izseljevanje iz Bele krajine konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Izkazalo se je, da so na trtno uš odporne le ameriške trte, ki so jih požlahtnili z domačimi. Obnova vinogradov pa je bila kljub temu draga in številni je niso zmogli.
Na spomeniku je napis v nemščini, ki se v prevodu glasi: Tukaj počiva vinogradnik iz Dobličke Gore 70, Paul Lackner iz Verdrenga št. 7. Rojen 21. 12. 1826, umrl 22. 12. 1899. Umrli je zasadil prvi vinograd na ameriških podlagah v okraju Črnomelj. Zaslužen tu počiva mož, ki brž pozabil ga ne boš. Njegov spomin med ljudstvom bo ostal, dokler bo trto kdo obdeloval.
